"Imamo kompetentno in dinamično ekipo, ki je visoko motivirana in si želi narediti nekaj velikega," je ob tem oznanil Mitja Čander, programski direktor zavoda Maribor 2012, ustanovljenega prav z namenom, da v njem pripravijo največjo kulturno prireditev v zgodovini naše države. Gre za najboljše moštvo, ki ga je bilo sploh mogoče sestaviti v sedanjih razmerah, je še dodal Čander. In čeprav to morebiti res zveni kot oguljena piarovska izjava, ki se ob takšnih priložnostih pač spodobi, ji je v tem primeru celo mogoče verjeti: trenutno stanje v Vetrinjskem dvoru in okolici pač (še) ni takšno, da bi slovenske kulturniške in producentske "težkokategornike" vabilo iz njihovih udobnih stolčkov ali utečenih projektov k tveganemu skoku na glavo v bazen, kjer plava že nemalo težav in nejasnih obetov, pa še to v paketu z zgolj (morebitno) zaposlitvijo za določen čas. In v tej luči je aktualna zasedba več kot 40 "kreativnih vodij", producentov, koordinatorjev, svetovalcev ter drugih, ki so včeraj stopili pod žaromete, po imenih in profilih – resnici na ljubo – več kot spodobna.
Z drugimi besedami, tisto, kar lahko prepoznamo kot vsebino besedne zveze "sedanje razmere", še zdaleč ni rožnato: do začetka evropske kulturne prestolnice v Mariboru in partnerskih mestih je praktično le še leto dni, kar je za snovanje dogodka te vrste in obsega resnično malo časa, pri tem pa ni jasno niti to, koliko denarja imajo prireditelji sploh na voljo. In res je, da so tudi ocene o tem, koliko bi ga pravzaprav potrebovali, za zdaj še bolj kot ne približne – seveda tudi zato, ker o programu, razen nekaj splošnih načelnih izhodišč, tudi po včerajšnji predstavitvi še ni nič kaj konkretno znanega. Z eno "izjemo": kot prvega od treh osrednjih programskih sklopov in "točko, kamor bo usmerjen pogled sveta", so izpostavili velikopotezni center uprizoritvenih umetnosti Tomaža Pandurja, ki se po novem imenuje MAKS; ta buri duhove že vse od poletja, ko je bila odločitev zanj sprejeta brez vsake javne razprave ali tehtne finančne analize – kar na korespondenčni seji mariborskega mestnega sveta. Da ta monumentalna stavba (ki jo je, resda mimogrede, treba šele zgraditi, samo njen najem pa naj bi mesto v prihodnjih dvajsetih letih stal 40 milijonov evrov) še ni "program", je morda odveč izpostavljati – in doslej ni bilo povedanega nič takega, kar bi v vsebinskem smislu dejansko upravičilo to naložbo. Pa četudi se komu zdi, da prav z njo mariborska zamisel "prestolnice" stoji ali pade.
Še pred podrobno programsko zasnovo zato Čandrovo ekipo zavoda Maribor 2012 očitno čakajo druge naloge, med njimi tudi premislek medsebojnih razmerij med raznimi vodji, svetovalci, "misleci" in "kreativci", iskanje pravega kurza med množico lokalnih in "partnerskih" interesov ter – ne nazadnje – pametna opredelitev odnosov z obstoječimi mariborskimi kulturnimi ustanovami. Šele potem se bo lahko "mariborska zgodba" zares začela pisati.
