Med sodelujočimi v tej abotni e-kampanji so bili duhovniki (vsaj trije), šolski delavci, vladni uradniki (sodeč po priponi gov.si), politiki, med njimi vodja koprske SDS... Mejli so se razlikovali po stopnji sprenevedanja in agresivnosti, skupna pa jim je bila slepota za resnične potrebe otrok in za verjetne posledice tega multipliciranega sovražnega govora.
Slovenska šola je, ko gre za homoseksualnost, še hudo avstroogrska. O homoseksualnosti uradno molči, omenja jo en sam učni načrt (v 5. razredu). Identitetne stiske otrok ignorira. Stereotipi in predsodki se zato ohranjajo nekaznovano in nereflektirano. Žaljivo označevanje istospolnih je, na primer, tako razširjeno, da večinoma sploh ni prepoznano kot verbalno nasilje. Samo predstavljamo si lahko, kaj v takem vzdušju doživljajo otroci, ki v sebi začutijo istospolno nagnjenost. »Vsako leto pride k meni nekaj dijakov, ki so v svojih stiskah povsem sami,« je na nedavnem predavanju staršem povedala neka psihologinja, ena tistih, ki si sploh upa govoriti o homoseksualnosti. In pristavila: »Tudi na samomor pomislijo...«
Tudi raziskave kažejo, da večina otrok v naši šoli ne dobi nobene informacije o homoseksualnosti, da je ta torej tabu. Nevladne organizacije so z delavnicami o človekovih pravicah in strpnosti dregnile prav v ta tabu. Na sivem polju krivde, predsodkov, zmot in laži so poskušale s »sprevrženimi idejami« o človekovih pravicah jasniti meglo strahov, ozaveščati in tako oblikovati varnejši prostor za vse otroke. Prav to je bil njihov »naglavni greh«.
Šola je sicer dolžna spoštovati različna vrednotna prepričanja – homoseksualcev pri tem ni treba nikomur ljubiti – toda ob tem mora poskrbeti za nediskriminatorno ravnanje. To na mnogih šolah razumejo, zato so te delavnice – ob velikem nadzoru – dopuščali. Zdaj, ko je del politike v spregi s Cerkvijo poslal v moralnopanični naskok hord(ic)e dušebrižnikov, latentnih homoseksualcev in prikritih nasilnikov, so marsikje – tako kažejo nekateri odzivi – znova negotovi. Minister bi zato storil prav, če bi učitelje in ravnatelje v njihovi ozaveščevalni vlogi, ko gre za človekove pravice, podprl bolj prepričljivo, kot jih je. Odnos šole do homoseksualnosti navsezadnje ni kakšna nova, zahtevna dilema.
Ko je neki britanski tabloid leta 1983 objavil vest, da si je v neki londonski knjižnici mogoče izposoditi slikanico, v kateri avtorica (Sussane Bösche) popiše nekaj dni v življenju 5-letne Jenny, ki živi skupaj s svojim očetom Erikom in njegovim partnerjem Martinom, so se v britanski javnosti vnele razgrete razprave o promoviranju homoseksualnosti v šoli. Nasledek burnih razprav ob tej knjižici, eni prvih o istospolni družini v angleščini, je bil »člen 28«, s katerim so konservativci leta 1988 lokalnim oblastem prepovedali »namerno promocijo homoseksualnosti«, tudi v šoli. Znameniti člen iz 80. let je v Veliki Britaniji že pred leti romal v ropotarnico zgodovine (thatcherizma). Iz tega bi se lahko tudi kaj naučili. Lahko pa si seveda za zgled vzamemo Litvo, kjer so lani sprejeli »zakon o zaščiti mladoletnikov pred škodljivimi posledicami javnih informacij«. Evropski parlament ga je s posebno resolucijo že označil kot neskladnega z evropskimi vrednotami.
