Ko se je februarja 2009 potegoval za predsedniško mesto, je bila ena vročih debat povezana z volilnim sistemom, ki je vse od leta 1991 naprej pisan na kožo vladajočim. Simič je v svojem programu zapisal, da bo do aprila 2010 volilni sistem spremenil tako, da bodo imeli pri izbiri predsednika glavno besedo klubi in ne veljaki posameznih medobčinskih nogometnih zvez (MNZ). Pri njih je lažje lobirati in jih nadzorovati, praviloma pa so lojalni tistemu, ki jim da nekaj drobtinic oblasti. Iz te obljube, ki je ni izpolnil, je bilo mogoče razbrati, da namerava Simič predsednikovo moč zmanjšati, a se to v dosedanjem času njegovega mandata ni zgodilo. Kvečjemu se je moč prvega moža zveze okrepila. Obljubil je tudi, da bo število podpredsednikov s petih zmanjšal na tri (kot rok spremembe je navedel april 2009), česar prav tako ni uresničil. Očitno mu udobje postelje, ki jo je postlal Simičev predhodnik Rudi Zavrl, preveč prija, da bi pod blazino postavil zrno graha.
Sklepa o dodelitvi in odvzemu nagrade reprezentantom v višini 10.000 evrov po osebi sta predsednika, ki z oprijemljivimi (proti)argumenti ni postregel, razgalila. Kažeta na negativne učinke dejstva, da si je pustil dodeliti popolno moč odločanja o višini premij oziroma nagrad. Pa tudi na to, da sklepe sprejema na trhlih pravnih temeljih, da se odloča nepremišljeno (dejal je, da je nogometašem nagrado dal zaradi nelagodja, ki ga je občutil med žaljivim petjem, op. p.) in da njegov način vladanja gravitira k avtoritarnosti.

Zadnjo tezo dodatno potrjuje poskus discipliniranja člana izvršnega odbora NZS Danila Kacijana zaradi kritičnih izjav za nočni program Radia Murski val. Simičev napad na sindikat slovenskih nogometašev (SPINS) in njegovega predsednika Dejana Stefanoviča je bil obrambni mehanizem, s katerim je skušal preusmeriti pozornost. To sicer še ne pomeni, da so vse Simičeve obtožbe neutemeljene, so bile pa na petkovi novinarski konferenci deplasirane. Problemi v okviru sindikata obstajajo in bi jih bilo dobro rešiti. Toda to je treba storiti s konstruktivnim dialogom, ne pa z medsebojnim obtoževanjem v medijih (mimogrede: oba, Stefanovič in Simič, medije ljubita, a je pogosto čustvo enostransko, zato ni čudno, da sta nesrečna). Ne glede na to, kaj si misli Simič, sindikat – kakršen koli že je – obstaja. Če so dvomi glede članstva, statuta in poslovanja, se je predsednik NZS dolžen s tem problemom resno ukvarjati. Ampak v povsem drugem kontekstu. Sindikat v sporu med Simičem in reprezentanti namreč nastopa zgolj kot posrednik oziroma zastopnik nogometašev. To pravico ima, zato je Simičeva izjava, da se s Stefanovičem »ne bo pogovarjal, pa tudi če ga kdo ubije«, neodgovorna.

Če je Simičeva moč v vzvodih oblasti, imajo reprezentanti v rokah drugega aduta. So narodni junaki, zato si lahko dovolijo več, kot bi si sicer. So šli v svojem boju proti predsedniku predaleč? Zelo verjetno, a je jasno, kdo je njihov boj izzval in omogočil – predsednik. Simiču so vajeti ušle iz rok, podobno kot uidejo nespretnemu profesorju v razredu razposajenih učencev. Čigava strokovnost je v tem primeru vprašljiva, je jasno.