Vse namreč kaže, da poti do iskanja manjkajočih koščkov v Vegradovi sestavljanki vodijo prav v Liechtenstein. Dokumenti, ki dokazujejo, da je velenjsko gradbeno podjetje pri štirih večjih naložbah na območju Ljubljane, ki jih je financirala skupina Hypo, na bančne račune v Liechtensteinu nakazalo skoraj 30 milijonov evrov, podirajo uradno razlago o razlogih za propad Vegrada. Ta očitno ni šel v stečaj le zaradi prevelikega števila projektov, "kriznih" težav pri njihovem financiranju in padca povpraševanja na trgu, ampak tudi zaradi "posrednikov" iz Paname in Liechtensteina, ki so Vegrad pomagali finančno izčrpati s prodajo predragih zemljišč in projektnih podjetij.

V zgodbi o navezi med Vegradom kot investitorjem in gradbincem, Hypom kot financerjem in liechtensteinskimi podjetji, katerih dodana vrednost v projektih ostaja neznanka, sta ključna dva podatka. Prvič, vsaj dva od štirih Vegradovih nepremičninskih projektov, kjer so bili v "igri" liechtensteinski bančni računi, sta "nasedla". Medtem ko je projekt gradnje študentskih domov za Novim Bežigradom, ki je Vegrad stal vsaj 22 milijonov evrov, ostal na papirju, bolj ali manj samevajo tudi stanovanja v Celovških dvorih, kjer je velenjski gradbinec zgolj za zemljišča odštel okrog 18 milijonov evrov.

To posledično odpira tudi vprašanje, ali se je Hilda Tovšak obeh projektov, v katerih so na veliko zaslužila "off-shore" podjetja, na ta način res lotila zgolj zaradi lastne poslovne ambicioznosti. Možnosti, da je bila to cena, ki jo je morala posameznikom iz kroga njenega glavnega financerja plačati za večletno "podporo" pri Vegradovi naložbeni politiki, na podlagi do zdaj znanih dejstev namreč ni mogoče povsem izključiti. Prav lahko bi se torej izkazalo, da je bil Vegrad v tem primeru le "postranska škoda" v slovenskem delu mednarodne afere Hypo. To kljub temu ne zmanjšuje odgovornosti nekdanjega Vegradovega poslovodstva, nadzornikov in pristojnih državnih institucij.

In drugič, pri reševanju treh od štirih velikih "liechtensteinskih" projektov sta Vegradu tako ali drugače skušali pomagati država in lokalna skupnost. Še marca letos je tako državni stanovanjski sklad nameraval od Vegrada odkupiti za 30 milijonov evrov najemnih študentskih stanovanj, a je posel ustavil minister za okolje Roko Žarnić. (Mimogrede: je zgolj naključje, da so mu nekateri blizu predsednika vlade kmalu zatem začeli majati stolček?) Če je Vegradu dobro polovico soseske Celovški dvori uspelo prodati omenjenemu skladu in Mestni občini Ljubljana, velja spomniti še na načrte Jožeta Zagožna, ki je leta 2007 želel Vegradovo Rotondo spremeniti v trgovalni sedež HSE.

Je torej ob (vsaj nekoč) veliki volji za pomoč Hildi Tovšak tako z leve kot z desne res naključje, da je država kot eden največjih Vegradovih upnikov (prek Dursa in ZPIZ) dopustila večmesečno odlaganje stečaja, s čimer je posledično onemogočila izpodbijanje poslov iz prve polovice lanskega leta? Nas res lahko preseneti novica, da se z Vegradovimi "liechtensteinskimi" posli ukvarjajo avstrijski, ne pa slovenski kriminalisti, in da osumljeni slovenski državljani na zaslišanja ne hodijo v Ljubljano, ampak v Celovec?

Vse našteto v drugačno luč postavlja tudi opozorilo ministra za pravosodje Aleša Zalarja, da "se primer Vegrad ne sme ponoviti". Resnica je, da v Sloveniji primere tipa Vegrad omogočajo prav sistemski vzvodi: od pomanjkanja inšpektorjev za delo do neomejenih možnosti za nakazovanje velikih vsot denarja na "off-shore" račune v lasti neznancev. Ob dejstvu, da je lahko družba v 29-odstotni državni lasti več let brez pametne utemeljitve nakazovala milijone evrov na račune v Liechtenstein, tudi novica o 26.000 evrih pomoči, ki jih je vlada za Vegradove delavce namenila Rdečemu križu, ne zveni le kot cinizem. Gre tudi za priznanje, da vlado bolj kot preprečevanje vzrokov za primere tipa Vegrad zanima politično všečnejše saniranje posledic.