Ljubljanska nevrološka stroka pa je na tri sicer zelo ugledne zdravnike, ki v Medicorju opravljajo te posege, naslovila hude očitke: da so se študije na ljudeh lotili veliko preuranjeno, saj še sploh ni dokazano, da bi bila zožitev vratnih ven vzrok za multiplo sklerozo, s čimer so bolnike izpostavili nepotrebni nevarnosti zapletov, ki so možni pri širjenju ven, hud očitek pa je tudi, da so se izvedbe študije lotili precej po domače, brez kontrolne skupine bolnikov in drugih ustaljenih praks kliničnega preizkušanja novih načinov zdravljenja. Obrvi dviguje tudi podatek, da morajo tuji bolniki za sodelovanje v klinični študiji plačati. Vendar vsaj prvi dve dejstvi je požegnala etična komisija, zato bo najverjetneje morala ta tudi sprejeti svoj del odgovornosti, če se bo izkazalo, da je ob soglasju k študiji spregledala te "podrobnosti".

Etičnost izvedbe tovrstnih študij je posebno pomembna zato, ker so bolniki izjemno ranljiva skupina: v strašni želji po zdravju ali vsaj izboljšanju zdravja so namreč pripravljeni storiti marsikaj, tudi ogroziti preostanek svojega zdravja. Bolniki z multiplo sklerozo so še v posebno nezavidljivem položaju, saj medicina večini izmed njih učinkovitega zdravljenja ne more ponuditi. Vendar ali je ne glede na vse pomisleke sploh še mogoče ustaviti bolnike, da se ne bi odločali za poseg širjenja ven? Je na primer mogoče preprečiti bolnikom s poškodbo hrbtenice, prikovanim na invalidski voziček, da bi hodili na posege presajanja matičnih celic v hrbtenjačo, na primer, na Kitajsko, pa čeprav tudi tovrstnim postopkom še zdaleč niso dokazali varnosti in učinkovitosti? Bodimo realni, v Medicorju poseg širjenja ven opravijo vrhunski strokovnjaki. Bodo v enako dobrih rokah tudi, če bodo na ta poseg ponovno hodili na primer v Bolgarijo, če se bodo v Medicorju odločili, da študijo končajo? Medicinskih centrov, kjer opravljajo širjenje ven, je tudi vse več in vsi niso le iz vzhodnoevropskih držav, kar je bil sicer očitek ljubljanskih nevrologov. Zadnja je zdravljenje multiple skleroze s širjenjem vratnih ven ponudila zasebna klinika v Edinburgu.

Bolniki, ki nevrološki stroki očitajo, da jim ne more ponuditi nobenega učinkovitega alternativnega zdravljenja, so Medicorju enotno stopili v bran. Vendar seveda samo zaradi pritiska obupanih bolnikov in verjetno iskrene želje, da bi jim pomagali, ne bi smeli pozabiti na standarde raziskovanja, ki bi morali veljati v medicini. Zdi se, da bi bilo v tej situaciji najbolje, da bi se Medicorjevi ekipi pridružil še kak strokovnjak in da bi klinično študijo zastavili tako, da ji s strokovnega vidika ne bi bilo kaj očitati. Za kaj takega bi slovenski nevrologi morali združiti moči, a je ob znanih medsebojnih razprtijah, ko je bilo težko doseči že mir na ljubljanski nevrološki kliniki, to najverjetneje zgolj iluzorna želja.