Vesna Mikolič, dekanica Fakultete za humanistične študije na UP, ustanove, ki je že po imenu zavezana vrednotam humanizma, kot sta na primer svoboda misli ali svoboda govora, mu je v njem uradno zagrozila, da lahko izgubi službo, če bo še kršil "pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v roku enega leta po prejemu tega opozorila". In kaj je zagrešil omenjeni profesor, da si je zaslužil tako skrajno obliko obrambe interesov inštitucije, ki jo vodi omenjena gospa? Je kradel iz fakultetne blagajne, je spolno zlorabljal študentke? Je morebiti objavil plagiat ali pozabil na svoje delovne obveznosti? Nič takega. Profesor si je - sodeč po navedbah v tem pismu - privoščil zgolj nezaslišano svobodo, da je tudi javno povedal, kaj si misli o ravnanju vodstva fakultete in univerze, na kateri dela. In pri tem vztrajal.

"Predrznež" je namreč po elektronski pošti nič manj kot "pozival k podpisu peticije Rešimo univerzo", ta pa, zatrjuje njegova predpostavljena, "izkrivlja podatke, ko govori o odpuščanju in čistki na fakulteti"; katere podatke in kako, se ji ni zdelo potrebno pojasniti. Poleg tega je omenjeni profesor na predstavitvi podiplomskih programov "vpadal v besedo in žalil sodelavko z izjavami o njeni nekompetentnosti", za povrh pa so ob tej priložnosti delili "letake z besedilom, ki je imelo namen odvrniti potencialne študente od vpisa". Nečedna vloga omenjenega profesorja pri tem zadnjem početju sicer ni natančneje pojasnjena, ampak že to, da je bil poleg, je očitno dovolj veliko grozodejstvo, da ga je dekanica vključila med razloge za uvedbo disciplinskega ukrepa, ki ga delodajalcem pri zaščiti poslovnih interesov dopušča 35. člen zakona o delovnih razmerjih. Tu se seveda komedija konča: posledice so preresne. Prof. Rotar lahko povsem zares ostane brez službe, mlada univerza pa lahko povsem zares zdrsne v čase, ki naj bi za vedno minili.

Univerzitetni profesorji seveda niso nobene svete krave. Nobenega načelnega zadržka ni, da zakoni, ki veljajo za "navadne ljudi", ne bi smeli veljati tudi zanje. Toda ukrepi, kot je grožnja z izgubo službe zaradi domnevno škodljivega ravnanja, so povsod, kjer koli se zatečejo k njim, skrajni ukrepi korporativistične represije; na vrsto pridejo v izjemnih primerih, ko odpovedo vsa druga sredstva za dogovorno urejanje delovnih razmerij. Pametni menedžerji jih zato uporabijo le v primerih nedvoumno dokazljivega oškodovanja podjetij, sicer na sodiščih pogorijo. Neznosni mik šikaniranja je pač le prehudo prozoren motiv, da bi ga pravo oziroma sodstvo ne znala ustrezno detektirati. Visoko izobražena gospa vse to seveda dobro ve. Zato je na mestu vprašanje, kaj jo je vendar napeljalo k temu, da si je dovolila podpisati se pod to sramotno skrpucalo, s katerim je vesoljni Sloveniji sporočila, da je civiliziran dialog preteklost tudi v ustanovi, ki je utemeljena na njem.

Glede na vsa dogajanja, ki pretresajo univerzo in Slovenijo v celoti, odgovor ni težak. Ravnala je v skladu z vse bolj "normalno" maksimo časa: moč je edini argument, vrednote poljuben dodatek. Težava je, da univerza, ko posvoji to maksimo, kot univerza preneha obstajati; brez zavezanosti posebnim akademskim vrednotam in načelom, doslej najtrdnejšemu lepilu, je preprosto ni. Primorska univerza seveda še zdaleč ni edina visokošolska institucija, ki jo vse bolj obvladuje korporativistični duh; morda je to zaradi večjih finančnih problemov in s tem povezane pavperizacije le bolj vidno. Študentje imajo zato po svoje prav, ko trdijo, da bi univerzam, kakršne imamo, večja doza avtonomije škodila. Odgovornost, svoboda in odličnost v kaosu pač težko uspevajo.