Če je Ivan Zidar, absolutni vladar slovenskega gradbeništva, na svoje nekdanje delavce bržkone že zdavnaj pozabil, pa se očitno zelo dobro spomni, zakaj že več let ne posluje s Hildo Tovšak, nekoč svojo največjo konkurentko. "Njenih poslovnih praks ne priznavam, ker je zbila cene na trgu in ker grdo dela z ljudmi," je pred kratkim povedal Zidar. Ne le da je njegova izjava o nesodelovanju s tistimi, ki zbijajo cene na trgu, nenavadna v luči preiskave varuha konkurence o kartelnem dogovarjanju gradbincev pri delitvi avtocestne pogače. Tudi sklicevanje na "grdo delo z ljudmi" je ob zgodbi o nekdanjih delavcih SCT iz uvoda pač le navaden cinizem. Res pa je, da tovrstno postopno "odlaganje" zaposlenih po oceni ministrice za gospodarstvo ni pristojnost njenih kolegov za pravosodje in notranje zadeve. Ravno nasprotno, Darja Radić bo zelo verjetno že ob naslednjem obisku v tujini posle pomagala iskati prav Zidarju.

Četudi bi lahko v zadnjih mesecih kdo pomislil tudi drugače, je edina resnica slovenskega gradbeništva ta, da s plačevanjem podizvajalcev ali zaposlenih, bodisi plač ali "le" prispevkov, zamujajo bolj ali manj vsa velika gradbena podjetja in ne zgolj Vegrad. Kljub temu bo očitno "ceno" za zdaj plačala le Tovšakova, za kar si je v največji meri kriva sama. Kljub temu najbrž ni naključje, da je prav Vegrad v zadnjih letih največkrat skočil v zelje SCT: ali s cenovnim "dumpingom", s katerim je tekmece izrinjal iz javnih naročil in stanovanjskih projektov, ali z bolj ali manj (ne)spretnim političnim lobiranjem, pri katerem so mu pomagali posredniki, tudi v uniformah.

Tovšakova je za razliko od Zidarja, ki je največji zmagovalec njenega samosesutja, pač lahka tarča. Tudi zato, ker je v prepričanju v svojo vsemogočnost pozabila, da celo v slovenskem okolju obstaja spodnja meja tolerance količine in razsežnosti "ekscesov", pod katero se očitno le ne sme iti. Z delno izjemo Zorana Jankovića je izgubila zaveznike na obeh političnih polih, kar je napaka, ki je Zidar ni nikoli storil.

Javno zgražanje izvoljenih predstavnikov države nad Tovšakovo je tudi odvračanje pozornosti od dejstva, da so njene institucije - s častno izjemo zadnjega predsednika nadzornikov - v primeru Vegrad popolnoma odpovedale. Kolikokrat so Vegrad v zadnjih dveh letih obiskali delovni inšpektorji? Zakaj ZPIZ zaradi neplačanih prispevkov že pred meseci ni vložil zahteve za Vegradov stečaj? Zakaj država ne toži nekdanjih nadzornikov Vegrada? Še enkrat več smo videli, da je tudi ob strožji zakonodaji zgolj od dobre volje uprave odvisno, kdaj bodo razglasile plačilno nesposobnost podjetij.

Tovšakovi je tako preživetje omogočilo prav nedelovanje državnih institucij. Pred razglasitvijo insolventnosti si je kupila več mesecev časa, ki jih je bržčas porabila za pospravljanje "omar" in "čiščenje" bilanc. Te so se čudežno poslabšale po tem, ko je postalo jasno, da "prostovoljnega" dogovora z bankami ne bo. S ponudbo "vzemi malo ali izgubi vse" je v podrejen položaj postavila upnike.

Če bodo ti pristali na njen sanacijski načrt, ji bodo odpisali večji del dolgov in s tem rešili njen lastniški delež v Vegradu, kamor se bo Tovšakova prej ali slej spet vrnila. Novo zgodbo bo začela pisati na "starem" trgu nepremičnin, kjer bo sprega bank, gradbincev in podizvajalcev še naprej vzdrževala predrecesijske cene kvadratnega metra stanovanja.