Ali drugače, da bo, kar so tudi drugi napovedovali, takšna, da nobena stran ne bo imela razloga za triumf; da bo najbrž Srbom dala prav, da je bila neodvisnost nelegalna, in da bo dala Kosovcem prav, da je bila legitimna glede na pogrome srbskih oblasti nad kosovskimi Albanci. To bi bil nekakšen podaljšek brez izvajanja enajstmetrovk, ker politično ne bi bilo modro določiti "zmagovalca". Toda kosovski Albanci so dobili pravno in moralno bitko, ker odcepitev in lastna država naj ne bi bila v nasprotju z mednarodnopravnimi določili, za katera je bil Beograd sveto prepričan, da so na njegovi strani. S tem pa je bila potrjena tudi legitimnost odcepitve naroda, če so mu kratene temeljne človekove pravice . Zato razsodba ni pravni kompromis, kot razlaga srbska diplomacija. Je natančno tisto, česar se je bala in zaradi česar je vseh osem mesecev zasedanja tribunala kot mantro ponavljala, da bi bila odločitev, ki na temelju mednarodnega prava ne bi ugotovila nelegalnosti osamosvojitve, polom prava nasploh. To pa bi v svetu sprožilo domino efekt cepitve držav, začenši z Republiko srbsko v BiH, in na stotine kriznih žarišč. Pri tem pa so pozabljali, da je bilo pravo, na katerega se sklicujejo, na Kosovu poteptano in povoženo že pred dvajsetimi in desetimi leti, a takrat je Miloševićeva Srbija na proteste iz tujine odgovarjala, da gre izključno za notranjo zadevo države, ki jo rešuje z legitimnimi in legalnimi sredstvi - vojsko, policijo in paravojaškimi skupinami. Razsodba pa ni poraz Srbije, ampak še ena treznitev.

Skoraj gotovo bodo še mesece trajale analize vsakega stavka, vsake vejice dve uri branja dolgega poročila in iskanje vsaj minimalnih elementov, ki bi srbski strani dali prav, vsaj za notranjepolitične potrebe, a to bi bila entropija energije, razmetavanje časa in denarja. Kosovo nikoli ne bo srbsko, ne v formi "več avtonomije, manj državnosti" ne v obliki hongkonškega modela. Problem se vrača v politične vode. Ker ni možnosti, da bi generalna skupščina ali varnostni svet OZN, zadnje srbsko upanje, s kakršno koli deklaracijo spremenila status Kosova, Beogradu ostanejo samo še pogovori, ne pa pogajanja, katerih cilj ne bo demontaža kosovske države, ampak urejanje meddržavnih odnosov. Prej bo to spoznal, boljše bo.

A niti oblast v Prištini nima na voljo neomejene količine časa in neomejene količine mednarodne strpnosti. Če v kratkem ne zagotovi formalne in dejanske maksimalne varnosti ter nadstandardnih pravic srbskemu življu na Kosovu, se bo kosovska država hitro znašla v podobnem položaju kot Srbija pred desetimi leti. Bomba na srbskem dvorišču, pretepeni Srb, odsotnost lokalne samouprave, neenakopravnost pri iskanju dela, šolanju, onemogočanje uporabe maternega jezika vedno in povsod bodo Srbom na Kosovu dali status naroda žrtve, ki bo imel legalno in legitimno pravico, da se zaščiti, tudi z odcepitvijo. Čas je tudi, da kosovska država pokaže zrelost in tudi sama prizna zločine nad Srbi ter jih kaznuje. Brez vsega naštetega bo obsojena na dolgo življenje v inkubatorju, v katerega jo je, da bi preživela, dala mednarodna skupnost.