Ljudje z žuborečimi govoricami slovanskega in latinskega sveta so ga napolnili od fontane do morja. Zdelo se je, da je Trstznova našel svojo kozmopolitsko dušo, harmonija govoric in temperamentov se je zlivala v nenavadno harmonijo glasbe in politike. Čeprav je bila slednja v dneh pred dogodkom pomembnejša od umetnosti…

Trije narodi, trije predsedniki, štiri tisoč srečnežev, ki jim je uspelo dobiti vabilo ali vstopnico, na sedežih pred razsvetljenim odrom, še tisoč ali dva za ograjo. Stotnija uglašenih mladih pevcev v pričakovanju dirigentovega zamaha. V puhteči vročini, ki ji tudi zgoščujoči se mrak ni mogel do živega, so se nato zgodile kar tri himne. Italijanska je zadonela prva, pa čeprav v državi gostiteljici. Tako se vrti ura, tako naj se vrtijo himne, je sklenil maestro Muti. Nato Zdravljica, ki se je prvič v zgodovini razlegala brez strahu, da bo za koga provokacija, in še Lijepa naša. Ljudje so ploskali in v razpršeni svetlobi reflektorjev s palač, ki obrobljajo trg, so se zdeli vsi obrazi lepi. Le Jakec in Mihec, kot Tržačani pravijo privarjenima dečkoma na zvoniku mestne palače, sta nemo prisluškovala počasnemu obračanju listov zgodovine…

Je bilo torkovo dogajanje na morda najbolj slovenskem tržaškem trgu, kjer so Slovenke pred vojno finim tržaškim gospem prodajale krompir, fižol, kumare, iluzija ali realnost? Je mogoče zgodovino s križišč nasilja in vsakovrstnega poniževanja ljudi, katerih "greh" je bil, da so govorili drugače od večine, s pospeškom pognati po poti sprave in enakopravnega sobivanja v Evropi? Odgovor je da, ker drugačen sploh ne more biti. A kot vse velike ideje - takšna je bila tudi ideja očetov združene Evrope - zahteva, da vanjo verjamemo. Da torej vsak, ki se zanjo zavzema, potegne palec iz objema sredinca in kazalca in razpre več kot pol stoletja stisnjeno pest.

V torek jih v Trstu ni bilo malo, ki v to niso verjeli. Z razlogi. Med koncertom na Trgu edinosti ni nikjer visela slovenska zastava, pa čeprav bi po predpisih morale te viseti na vseh javnih poslopjih v občini Trst. Tržaški Slovenci za razliko od pripadnikov italijanske skupnosti v Kopru ali Piranu kljub razsodbi ustavnega sodišča - po kateri pripadniki priznanih manjšin ne smejo biti "prisiljeni v stikih z javnimi oblastmi uporabljati jezika, ki je drugačen od njihovega maternega" - v uradih v centru mesta ne morejo komunicirati v slovenščini. In ni vsem zvenelo smešno, ko je župan Dipiazza, ki je obisk predstavil kot sad "dolgoletnih naporov vseh, ki verjamemo, da je prihodnost Trsta v prijateljstvu in sožitju", za Primorski dnevnik poudaril, da je "ponosen na svoje dvojezične besede v Rižarni", ne pa na to, da je (spre)govoril slovensko. Slovensko namreč ne zna.

Svojevrsten lakmus za raven sprave v Trstu so spominski napisi. Na pročelju obnovljenega Narodnega doma, ki mu skrajni desničarji, a tudi mnogi publicisti, še vedno raje rečejo bivši hotel Balkan, piše, da so stavbo požgali nacionalisti, ne fašisti. Tudi napis na obeležju ezulom je zavajajoč, a na to so pričakovano opozarjali le slovenski in hrvaški mediji. In vendar zgodovinarji na obeh straneh meje soglašajo, da je v Italijo pribežalo dobrih 200.000 in ne 350.000 Italijanov, kot piše na plošči. Navsezadnje je sam De Gasperi na pariški mirovni konferenci leta 1946 zaveznikom povedal, da "bo v Jugoslaviji ostalo 180.000 Italijanov".

Danilo Türk je odločno zavrnil možnost, da obišče bazoviške fojbe, Giorgio Napolitano je sprejel ponujeni kompromis o poklonu trpljenju beguncev. Oboje je spodbudno, lahko bi rekli točka za slovensko stran. Toda ne gre spregledati odziva zunanjega ministra Frattinija na ravnanje kolega v vladi Roberta Menie, ki se iz protesta, ker se predsedniki niso podali v Bazovico, ni udeležil koncerta. Ravnal je narobe, je priznal Frattini, toda "obisk fojb še naprej ostaja začetek in znamenje, ki ga je mogoče in ga bo mogoče opraviti še ob mnogih priložnostih". Začetek in znamenje česa naj bi bil tak obisk, ni pojasnil. Tudi časnik Il Piccolo, ki je o torkovem dogajanju poročal s spodbudnimi naslovi o pokopavanju zamer med narodi, ni mogel iz svoje stare kože. "Požig Narodnega doma 1929 je bil povračilni ukrep za smrt dveh italijanskih mornarjev v Splitu," se jim je zapisalo ob (napačno navedeni) obletnici požiga.

In vendar je že desetletja znano, da sta incident v Splitu 12. julija 1920, ki je bil povod za pogrom nad slovenskimi ustanovami dan kasneje, zakrivila častnika z italijanske ladje, ki sta v Splitu snela jugoslovansko zastavo in jo kot trofejo odnesla na ladjo. To je po preiskavi potrdila tudi mednarodna komisija. Dogodki, kot jih je v svoji knjigi iz leta 1972 opisala dr. Milica Kacin Wohinz, so se namreč zvrstili takole: po kraji zastave so užaljeni Splitčani napadli italijanske mornarje, tem je na pomoč prihitel poveljnik ladje, orožniki čolnu niso pustili pristati, z ladje so začeli streljati, orožniki so odgovorili in v spopadu sta obležala mrtva poveljnik in strojnik ladje. Divjaško, zloslutno rajanje črnosrajčnikov se je lahko začelo.

"Nič se ne bo spremenilo," mi je mrkega obraza dejala gospa pred Narodnim domom, simbolom slovenskega trpljenja pod fašizmom. "Še vedno me bodo Italijanke na avtobusu premerile od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol, ko bom spregovorila slovensko. In vendar živimo tukaj že stoletja." A tudi črnogleda gospa je navdušeno ploskala, ko so se trije predsedniki z ramo ob rami poklonili spominu na barbarizem, ki je bil kot tak končno prepoznan tudi na najvišji ravni.

Pest se torej vendarle razpira…