Predsednik SDS Janez Janša je napovedal, da bo ta današnja proračunska razprava zgolj priložnost, da opozicija opozori na kritično finančno stanje v državi, čeprav se da samo z dopolnili predlaganih številk v rebalansu državnega proračuna napraviti zelo malo. Sveženj potrebnih ukrepov sega čez zgolj proračunsko razpravo, vendar prvak opozicije za obravnavo tega njihovega zadnjega svežnja predlogov ne napoveduje sklicevanja izrednih sej parlamenta, kot je to počel prej.

Tudi sicer je bil njegov in nastop Žige Turka ter Andreja Širclja v primerjavi s prejšnjimi politično bolj umirjen. Medtem ko je v prejšnjih predstavitvah kar mrgolelo samohvale, kako odlično so vladali med letoma 2004 in 2008, in žolčnih kritik na račun Pahorjeve vlade, zdaj tega ni bilo, niti tega ni najti prav veliko v oceni stanja in predlogu ukrepov. Že to, da na predstavitvi ni bilo ostrojezičnega prejšnjega gospodarskega ministra Andreja Vizjaka, je morda znamenje, da so tudi v SDS ugotovili, kako je hudič odnesel šalo in je skrajni čas, da se preneha z jalovimi političnimi obračunavanji, ki vso državo samo še bolj vlečejo na dno ne le gospodarske, temveč tudi socialne, moralne in tudi politične krize.

Predlagani ukrepi strokovnega sveta SDS - mimogrede, po obsegu so bistveno skromnejši kot prej, zgolj dobrih sedem strani jih je - niso nič novega. Nekatere, kot so znižanje davkov in trošarin in denimo ustanovitev "slabe banke" ali uvedba "davčnih počitnic" za nova podjetja, so zgolj prepisali iz prejšnjih svežnjev. Velika večina predlaganih ukrepov temelji na liberalistični formuli: nižji davki = večja gospodarska rast = večji prilivi v državno blagajno + varčevanje (po možnosti na kvadrat). Za prvi del formule ni prav trdnih zagotovil, da res drži, kajti znižanje davkov gre lahko tudi kam drugam in ne v gospodarsko rast. Zato je veliko vprašanje, ali bodo ti davčni ukrepi pri aktualni vladi tokrat naleteli na bolj ugoden sprejem. Poleg tega h končnemu cilju, to je znižanju javne porabe v BDP do leta 2013 na 43 odstotkov, tudi po izračunih vlade v senci ne prispevajo prav veliko. Glede na številke je ključni del predlaganih ukrepov varčevalna reforma javne uprave, ki naj bi po teh istih izračunih že letos prinesla skoraj 700 milijonov, leta 2013 pa že skoraj 2 milijardi evrov prihranka v državni blagajni.

Toda bolj kot te številke, ki jih je težko preverjati in jim človek lahko zgolj verjame ali pa tudi ne, je pomembno to, da je reforma javne uprave lahko skupna točka vladne koalicije in opozicije, čeprav so pogledi na to, koliko radikalna naj bo, različni. Tako Pahor kot Janša trdita, da je kriza priložnost, da se vse bolj razšopirjeni javni upravi - od ustanovitve države do danes se je povečala za več kot štirikrat - pristriže peruti. Oba govorita, resda z različnimi številkami, o tem, da je treba javni sektor reorganizirati tako, da se bo število zaposlenih občutno zmanjšalo in da se bo tako na razumno mero skrčila tudi zdaj glede na finančne zmožnosti davkoplačevalcev očitno prenapihnjena vreča za plače uradnikov. Ob tem, da je tudi javnost naklonjena reformi, bi to pametnim moralo zadostovati za skupni nastop.