Slovenija je kljub nekaterim težavam večji del premeteno kontrolirala dogajanje in čakala na svojo priložnost. Ko jo je dočakala, jo je tudi izkoristila, kar je odlika velikih ekip, ki so polne samozavesti in prepričane v svoj prav.
Tekma z Alžirijo je bila tipična tekma – zmagal bo tisti, ki bo prvi dosegel gol. Alžirci z igralcem manj so svojo priložnost tekme zapravili, Slovenija je zadela ob nepričakovanem darilu vratarja, če ne bi bilo poskusa, tudi gola ne bi bilo. Alžirec Chaouchi je za Angležem Greenom že drugi vratar z veliko napako, ki bodo na prvenstvu očitna žrtev nepredvidljive žoge.
Opravičilo za tehnične spodrsljaje v igri je ob vročini in nepredvidljivi žogi tudi specifično igrišče, ki je kombinacija umetne in naravne trave, na katerega se je bilo nemogoče prilagoditi na le eno uro dolgem uradnem treningu dan pred tekmo. A Slovenija, ki je kombinacija nemškega reda, slovenske pridnosti in balkanske predrznosti, je trdoživa reprezentanca. Po Rusiji je preživela še eno zahtevno preizkušnjo, predvsem pa neznosen hrup, ki ga povzročajo vuvuzele. Komunikacija med igralci je nemogoča, zato je prišlo do velike napake Šulerja, a igralci so reagirali v trenutku, se pogovorili med seboj in še bolj zbrano šli v finiš tekme, ki jim je prinesel toliko veselja z golom Roberta Korena.
Slovenija je po takšni tekmi, kot jo je odigrala v Polokwaneju, lahko le še boljša, a bosta zahtevnejša tudi naslednja tekmeca, ZDA in Anglija. Pri navijačih, igralcih in strokovnem vodstvu, ki nikakor ne umaknejo pogleda z lestvice skupine C, kjer se na vrhu bohoti Slovenija, se poraja vprašanje, kje so sploh meje sedanje generacije. V turnirskem načinu tekmovanja so zmage kot doping, da celo na papirju slabši premagujejo boljše.
