Nedvomno je glavni vzrok, ki je prispeval k včerajšnji potrditvi arbitražnega sporazuma to, da imajo državljani neuspešnega reševanja mejnega vprašanja dovolj. In da je prevladala ocena, da Slovenija in Hrvaška sami tega vprašanja nista sposobni rešiti, njegova nenehna prisotnost pa obremenjuje sodelovanje in medsosedske odnose. Nasprotniki sporazuma so v predreferendumski kampanji sicer napovedovali, da obstajajo tri za Slovenijo dobre rešitve. A so te izjave izzvenele vsaj neresno: dobrih rešitev je namreč lahko tudi več, le možnosti njihove uresničitve dosedanje osemnajstletno dogovarjanje različnih vlad ne potrjuje.

Bolj kot ponovno poenotenje levice (s precejšnjo zamudniško preračunljivostjo Karla Erjavca) je na udeležbo in tudi podporo sporazumu nedvomno vplivalo mnenje nekaterih drugih vplivnih posameznikov, zlasti predsednika države (in strokovnjaka za mednarodno pravo) Danila Türka pa tudi nekdanjega predsednika Milana Kučana, ljubljanskega župana Zorana Jankovića... Vsekakor pa bi bilo lahko vplivnih podpornikov še več, če bi se premier z njimi pravočasno posvetoval in jim dal vedeti, da njihovo mnenje nekaj velja. Prav Pahorjevo dolgotrajno soliranje (ne gre pozabiti na njegove nenehne izjave o »mojem uspehu« in »najinem dosežku s kolegico Kosorjevo«) – in to ne le znotraj političnega prostora – je namreč najresneje ogrozilo uspeh arbitražnega sporazuma.
Nedvomno pa lahko kot pomemben vzrok za včerajšnji rezultat izpostavimo tudi nastope nasprotnikov sporazuma – tako nesprejemljive izjave nekaterih razumnikov (kot je bila Hribarjeva označitev arbitražnega sporazuma kot akta kolaboracije z okupatorjem) kot njihovo nerazumljivo vrednotenje zgodovine (izjava Franceta Bučarja, da je temeljna ustavna listina največja »posranija«, ki so jo kdaj naredili v Demosu), predvsem pa agresivnost prvaka SDS Janeza Janše. Njegove navedbe o kolaboraciji levice in napovedi o priključitvi Savudrije ter izpostavljanje specialcev na meji v času njegove vlade morda nasprotnikov sporazuma v večjem številu niso odgnale, so pa nedvomno prispevale k večji referendumski udeležbi podpornikov in potencialnih podpornikov sporazuma. In če smo lahko po volitvah leta 2008 zapisali, da je k Pahorjevi zmagi največ prispeval Janez Janša, tudi tokrat niso pretirane ocene, da je k uspehu arbitražnega sporazuma pomembno prispeval prav prvak SDS.

Borut Pahor je v zadnjih dneh izjavil, da je k svojemu pravemu rojstnemu dnevu dodal še en rojstni dan – dan, ko je podpisal sporazum s Kosorjevo. Verjetno bo po včerajšnjem izidu dodal še tretji rojstni dan. S potrditvijo sporazuma si je namreč vsaj začasno okrepil položaj in za nekaj časa utišal razmišljanja koalicijskih partnerjev o potrebnih rekonstrukcijah vlade. Napadi opozicije o izdaji in katastrofalni razsodbi arbitražnega tribunala pa vsekakor ne bodo pojenjali. In če je Pahorju uspela prva strukturna reforma, kot je sam označil arbitražni sporazum, bodo že jutri stopile v ospredje naslednje nujne strukturne reforme. Nezadovoljstvo delavcev, upokojencev, študentov... zaradi potrditve arbitražnega sporazuma ne bo nič manjše.