Drugače si ni mogoče razlagati, da je šef vladajoče koalicije Borut Pahor, ko se črnilo njegovega podpisa pod arbitražnim sporazumom še niti dobro posušilo ni, že opletal z referendumom. Tako je omogočil, da je zlasti največja opozicijska stranka ta referendum zlahka spremenila v referendum o tem, kdo je ta hip glavni v deželi. V referendum, ki bo kot nekakšne neuradne predčasne večinske volitve pokazal, koliko podpore (še) ima vladna koalicija in koliko moči ima SDS dve leti pred volitvami. Razvrstitev strank pred referendumom, "levi trojček" na eni in SDS na drugi stran, ne pušča nobenih dvomov o tem, kakšen je pravi namen tokratnega zapravljanja 4,5 milijona evrov davkoplačevalskega denarja.
Vendar je na referendum, če je že neizogiben, treba iti in - če si to že ne upa oportunistična vladajoča koalicija - prevzeti odgovornost za sporazum, ki nam vsem, če ohranimo trezno glavo, prinaša mnogo več koristi, kot nam jih odnaša. Omenimo samo bistveno, na kar sicer sramežljivo, a zadnje dni vendarle opozarja gospodarska zbornica. Urejena meja s Hrvaško bi našim uspešnim podjetjem in tudi bankam odprla vrata za posle ne samo na Hrvaškem, ampak tudi južneje. Tam so nekoč že bila zelo cenjena. Ne gre znova ponavljati napake, ko največja slovenska banka tamkajšnjim ljudem ni vrnila denarja, ki so ji ga zaupali, kar je v poštenem svetu samoumevna dolgoročna naložba. To in stalni mejaški spori, ki deloma izvirajo iz časa, ko se je podrlo čezmejno prijateljstvo "bratov po švercu orožja", je omogočilo zlasti nemškemu, avstrijskemu in italijanskemu kapitalu, da je obral vso smetano. Nasprotniki arbitražnega sporazuma nam s tem, ko napovedujejo politiko izsiljevanja Hrvaške na njeni poti v Evropsko unijo, pri polni zavesti ponujajo zgolj poglobitev takega stanja nesporazuma. Ne samo, da je to nespametno, kajti pravi slovenski interes - če je sploh še spodobno uporabiti ta politično do skrajnosti zlorabljen izraz - je, da se meje EU z naših južnih pomaknejo na hrvaške južne meje. Nevarna iluzija je tudi, da lahko kakor koli preprečimo vstop Hrvaške v EU. Spomnimo se samo, kako so Irci morali ponoviti referendum in na njem potrditi večinsko voljo EU, ali pa kakšno ceno v stotinah milijonov evrov za avtoceste je Slovenija plačevala zaradi prestižnega in trmoglavega vztrajanja pri predvolilno všečnih Janševih diskriminatornih in prepoceni vinjetah.
Obstaja vsaj še en razlog, zakaj na referendumu ne kaže zrušiti podpisanega arbitražnega sporazuma. Če bi nasprotniki ostali pri nekaterih kolikor toliko racionalno utemeljenih dvomih in pomislekih, bi še šlo. Toda bistveno več kot teh je zganjanja novodobne domobranske histerije v preobleki Titovih udarnih gesel iz petdesetih let "tujega nočemo, svojega ne damo" in povsem resnega sejanja iluzij, na primer o tem, da je "sveta" slovenska zemlja tudi v Savudriji. Enako se ni mogoče strinjati z njihovimi, milo rečeno, zavajanji o tem, da bomo izgubili morje, da bo propadla koprska luka, o v najboljšem primeru služnostni poti na odprto morje in podobno. Nič od tega ni res, krona nesramnega sprenevedanja pa je trditev, da je treba sporazum zrušiti, ker si želimo dobrih odnosov s Hrvaško. Če to res hočemo, ga je treba potrditi.