Včeraj je šest desetletij trajajoča odisejada ljudstva brez države ponovno z vso silovitostjo z izraelskega sonarja priletela na vrh dnevnih novic. V skladu s politiko ZDA in Nata, da je treba za varnost domačega ozemlja poskrbeti daleč od rodne grude, so posebne enote izraelske vojske prestregle humanitarni konvoj ladij za Gazo. Globoko v mednarodnih vodah pred obalami najgosteje poseljenega kosa na Zemlji niso zgolj zasegle plovil in okoli 10.000 ton humanitarnega tovora, temveč so po vrhu ubile najmanj devet humanitarcev. Ohranjanje diete palestinskega prebivalstva v Gazi, ki si je pred štirimi leti na svobodnih volitvah upalo glasovati za Hamas, je bilo treba ohraniti za vsako ceno.
Svet je upravičeno, a tudi precej svetohlinsko šokiran. Dokler pod kroglami "najbolj humane vojske na svetu" na zasedenih ozemljih umirajo staroselci, se ta podatek uvršča pod statistiko okupacije. Ko v mednarodnih vodah taisti vojski podležejo Evropejci in Turki, se zgražanje prenese v konferenčne dvorane mednarodnih forumov. Zaradi prizorov, ki jih lahko kvečjemu pričakujemo izpred somalijske obale, pa še tam obubožani ribiči na svojih plenilskih plovbah proti čezoceankam premorejo višjo raven spoštovanja življenja, ne sme več biti dvoma. Gusarjem iz Svete dežele je treba soditi pred mednarodnim tribunalom.
Poleg njih naj zatožno klop zasedejo še vsi ameriški, evropski in arabski politiki, ki so štiri leta zagovarjali izolacijo Gaze in spodbujali zgolj dialog z osivelimi, brezidejnimi in skorumpiranimi osvobodilnimi borci iz Fataha, upajoč, da bo prebivalce Gaze med zvoki kruljenja želodcev "srečala pamet". Obtožiti jih velja sostorilstva iz naivnosti.
Morija v mednarodnih vodah Sredozemskega morja mednarodne skupnosti ne bi smela presenetiti. Izraelu že desetletja dovoljuje nekaznovano kršenje mednarodnega prava. Zaradi zgodovinske krivde nepreprečenega holokavsta se je pripravljena sprijazniti tudi z vojnimi zločini judovske države, kar je postalo nadvse očitno po sprejetju Goldstonovega poročila o dogajanju med vojno v Gazi. Takšen režim nedotakljivosti seveda ohrabruje vse bolj drzna dejanja. Igre brez meja se lahko nadaljujejo. Na aboniranem mestu onstran mednarodnega prava za Izrael namreč nič ni prepovedano. Čas je, da si nehamo metati pesek v oči. Vprašajmo še, kdo bo naslednji.
