Primer Dragana Tošića in drugih osumljencev je zagotovo zelo zapleten in ga ne bo tako preprosto pripeljati do obtožnice in še težje do obsodilne sodbe. Sodnikom zagotovo olajšajo delo natančna preiskava, pridobljeni trdni dokazi in utemeljene obtožnice tožilcev. Vsak segment v predkazenskem in nato kazenskem postopku ima svojo, zelo pomembno težo pri sestavljanju mozaika vlog in krivde posameznikov v kriminalni združbi. Tošić je bil že nekaj let za policiste operativno zanimiva oseba. Že večkrat so mu nastavili posebne policijske ukrepe, a se ni pustil ujeti. Treba je vedeti, da ne gre za uličnega prodajalca in da je že zdavnaj doumel, da se po telefonu ne gre pogovarjati o sumljivih poslih, da je treba biti skrajno previden in da lahko zaupaš le 100-odstotno zanesljivim ljudem. Kriminalci višjega ranga se zato gibljejo v bolj zaprtih krogih, vsem na očeh pa se ukvarjajo s povsem legalnimi posli. Sum, da je šlo za organizirano skupino, ki je prekupčevala s kokainom, se je krepil tudi s tem, da je preiskovalni sodnik policistom še enkrat dopustil uporabo posebnih metod in sredstev ter da je odobril hišne preiskave, ki sicer niso bile najbolj uspešne, a so z njimi vendarle pridobili nekaj dokazov.
Za novodobne kriminalne združbe že pregovorno velja, da so vedno korak pred policisti. Njihove metode tihotapljenja in komuniciranja pa tako visoko sofisticirane, da jih je izjemno težko razvozlati. Od tod tudi dolgotrajne preiskave, ki večinoma temeljijo na dokazih, pridobljenih s prisluškovanjem, sledenjem in tajnim snemanjem. Zato je toliko bolj pomembno, kako natančno je izpeljana preiskava, na kateri temelji ves kazenski postopek.
Ob tem pa ne gre pozabiti, da so odvetniki, ki zastopajo Tošića in druge osumljence, stari mački, vajeni bojev v sodnih dvoranah, med njimi so nekdanji zelo dober kazenski sodnik Janez Koščak, nekdanji tožilec Peter Volgemut, nekdanji tožilec iz skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala Dejan Markovič in nekdanji preiskovalni sodnik Milan Krstić.
Vodji skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala Blanki Žgajner, ki je prevzela ta primer, pa pomaga manj izkušena državna tožilka. Upam si trditi, da jima ne bo lahko, saj se je zapletlo že pri prvem koraku. V senatu, ki je razveljavil sklep in s tem tožilstvu poslal zgovorno sporočilo (ovadba naj bi bila pomanjkljivo obrazložena), se je kot poročevalka znašla Mojca Kocjančič Zalar, sicer žena ministra za pravosodje, ki je že dalj časa v sporu s šefico Žgajnerjeve. In prav iz sodniških krogov je pricurljala informacija, da odločitev tega senata ni bila najbolj strokovna, a morda nagajiva. Hkrati pa je bilo slišati tudi, naj tožilci malo bolje delajo, da bodo sodniki laže sodili.
Vsa takšna nesoglasja med posameznimi pravosodnimi institucijami upočasnjujejo delovanje pravne države in so voda na mlin kriminalcem, ki se tako vse bolj oddaljujejo od roke pravice.
