Po prihodu v Belo hišo je bilo kravala veliko, a se je vrtel okoli vsebinskih političnih vprašanj. Zdaj pa Beli hiši hkrati grozita dve drugačni zgodbi. Za prvo sicer še ni jasno, ali ne bo le muha enodnevnica – gre za očitke, da je vlada demokratskemu kongresniku Joeju Sestaku ponujala položaj predsednikovega svetovalca v zameno za to, da bi se odrekel potegovanju za senatorski položaj. Z drugo je drugače. Predsednikov štab je dopustil, da se katastrofalno razlitje nafte v Mehiškem zalivu spremeni tudi v katastrofo za Belo hišo.
Ta mesec dni ni dajala vtisa, da grožnji posveča pretirano pozornost, ko je glavnina naftnega madeža začela minuli teden dosegati obalo, pa so se na Belo hišo vsule kritike – da ni dovolj hitro prevzela nadzora ukrepov za ustavitev iztekanja, da je podcenila razsežnosti katastrofe, ki je po zadnjih ocenah najhujša te vrste v ameriški zgodovini, da je preslišala predloge lokalnih politikov z območij ob južni obali za obsežnejše preventivne ukrepe, da je zavrnila več mednarodne pomoči in da podjetju BP daje preveč proste roke. V kolikšni meri vse te kritike držijo, je težko reči, ampak vsaj za nekatere je veliko podlage. Prvi Obamov človek za ukvarjanje s krizo Thad Allen je denimo v četrtek govoril o tem, da zadnji poskus ustavitve iztekanja nafte poteka dobro, čeprav so ga vmes že ustavili. Zdelo se je, da BP diktira tempo ameriški vladi in ne obrnjeno. Podobno je bilo z novico, da BP kljub zahtevi vladne agencije za varovanje okolja noče zamenjati kemikalij, ki jih prši nad madež. Zdelo se je, da BP diktira tempo vladi in ne obrnjeno, česar si ne morejo privoščiti niti države. Obama je povedal, da zvezna vlada v nasprotju z BP nima tehnoloških sposobnosti za ustavitev iztekanja nafte kilometer in pol pod morsko gladino, ampak Američani vsega tega ne slišijo radi. Od ameriškega predsednika se pričakuje, da v krizi takšnih razsežnosti ne govori, česa ne zmore, ampak da pove, kaj, kdaj in kako lahko.
Vajeti so Beli hiši ušle iz rok celo do te mere, da so po njej udarili tudi nekateri demokratski zagovorniki predsednika, kot je glasni James Carville, ki je vlekel vzporednico z orkanom Katrina, ko je Bushev odziv na orkan leta 2005 predstavljal nepozabno politično lekcijo o tem, kako se s krizo ne sme spoprijeti. Še nekateri politiki, ki so v zadnjem letu dni kričali o potrebi po čim večjem rezanju peruti zvezni vladi, so obrnili ploščo. Potem je v zadnjih dneh Bela hiša vžgala motorje. Obama je imel v četrtek po desetih mesecih sploh prvo pravo tiskovno konferenco, ki jih menda ne mara, na kateri je odgovarjal na očitke. V petek je obiskal južno obalo Louisiane. Vmes so vsi stiskali pesti, da bo zadnji poskus ustavitve iztekanja nafte uspel. V soboto je spodletel. Največje težave ob obalah Mehiškega zaliva se verjetno šele zares začenjajo. Če se uresničijo črni scenariji o ekoloških in ekonomskih posledicah za regijo, se bo prava drama odvijala na jugu ZDA. V prestolnico bo račun morda prišel novembra.
