Eksperiment ali zakaj ima Murdoch prav!

(Foto: Luka Cjuha)

Panogi je v določenem časovnem sosledju tehnologija prehitela. Preoblikovanje se pač ni dogajalo hkrati z razvojem, ampak so spalni medijski krožki, tako kot nekoč glasbene založbe, v času ekonomske konjunkture sproščeno lebdeli na navidezni nepremagljivosti. Hkrati pa v potencial privlačnosti in množičnosti (beri: novega kapitala) socialnih omrežij, blogov, naglega pretoka poplave informacij, vzpona iskalnikov, predvsem Googla in novih platform, vstopili brez kakršne koli jasno izdelane strategije, kar je kulminiralo v množici odpuščanj kakovostih novinarjev, zapiranju medijskih hiš, dolgovih in frustracijah - zaradi visokih dobičkov novih tehnoloških podjetij - na kvadratni centimeter navajenih medijskih lastnikov. A še večja zagata je, ker ti lastniki hkrati v presežkih novih tehnologij vidijo zgolj grožnjo njihovemu osnovnemu produktu, vse preredko pa potencial, ki bi, morda, posledično ponudil tudi odgovore na vprašanja, dandanes bolj podobna znanstveni - fantastiki.

Zakaj se je ob koncu devetdesetih uveljavila praksa zastonjskega vzporednega podajanja (istih) informacij na spletu, je enigma. Upor uporabnikov, ki imajo poleg množične izbire na milijonih kanalov vse informacije v hipu zastonj, je logičen. Po raziskavi ameriškega inštituta PEW, ki so jo opravili tik pred zadnjimi napovedmi Ruperta Murdocha, lastnika medijske korporacije News Corp., da bo zaprl brezplačen dostop do nekaterih svojih največjih spletnih medijev (The Times itn.) in jih umaknil z iskalniške indeksacije, bi za vsebino na spletu plačal zgolj vsak peti uporabnik. "Da bi prepričali uporabnike, naj plačajo, bodo medijske hiše morale ponuditi vsebino, ki je enkratna, kar pa bo od njih zahtevalo preoblikovanje in investicije," menijo na PEW. In prav pri investicijah se zalomi: poslovni model, kakršnega smo poznali doslej, je preteklost. V ZDA so se prihodki medijev v zadnjih treh letih znižali za skoraj 55 odstotkov, po podatkih svetovnega združenja časopisov WAN pa so naklade na ravni tik pred drugo svetovno vojno.

Samo v ZDA je bilo v medijski industriji leta 2009 odpuščenih 15.000 ljudi, pri čemer je vsekakor največja žrtev prav kakovostna vsebina, obenem pa se je v zadnjih letih vse bolj uveljavila novinarska dekadenca, sindrom tako imenovanega žurnalističnega recikliranja (po Nicku Daviesu). Kakopak, težava pri zapiranju spletnih vsebin se ne omeji zgolj na (ne)voljo uporabnikov po seganju v denarnico, ampak meji tudi na osnovno ekonomsko logiko ponudbe in povpraševanja, saj se pri samem pretoku informacije lahko zgodijo vrzeli: s prepovedjo indeksacije na iskalnikih se bo promet tem portalom zagotovo bistveno zmanjšal, saj iskalniki ustvarijo tudi do 50 odstotkov obiskov, hkrati pa se bodo informacije poiskale na drugih, podobnih kanalih. Kako torej uporabniku prodati vsebino, če zanjo ne ve, ker je plačljiva? Je Murdochova teza "manj je več" za medije res finančno bolj sprejemljiva?

Profitabilnost medijskih (časopisnih) hiš naglo pada, a v poplavi različnih virov informacij želja po kakovostni vsebini še nikoli ni bila tako prisotna. Potreba po ekskluzivnem, verodostojnem in uporabnem. S tega stališča je zapiranje (ali pa vsaj omejevanje) paralelnih vsebin na spletu bržkone celo nuja. Povpraševanje je veliko, ponudba je majhna. Medijska podjetja (predvsem časopisna) se bodo pač morala preoblikovati v posrednike vsebin (kakovostnih, če bodo želela preživeti), tako imenovane content providerje, ki bodo sposobni informacijo na trgu prodati v različnih podobah in na mnogoterih kanalih. Prihodki na spletu ponavadi ne presegajo 10 odstotkov prihodkov medijskih podjetij in niti v sanjah ne pokrivajo stroškov produkcije vsebin: zakaj bi torej negovali mrliča? Murdoch ima torej prav! Odpiranje mošnjička na strani uporabnikov sploh ni problem, kar vsak dan dokazujejo Amazone, Google in Apple, zagata je, če sami mediji ne razumejo, da je čas zimskega spanja že davno za nami in da je prišel čas za razvoj. "Kriza poslovnega model se prekriva z vsaj šestimi stvarmi, zato prav gotovo ne bo deloval le en model, ki bo zamenjal starega. Mediji morajo eksperimentirati," je prepričan Arthur L. Carther s katedre za novinarstvo na Univerzi v New Yorku, avtor knjige PressThink. Naj se torej eksperiment začne - seveda pa vsak prihodnji dobiček, dragi medijski baroni, najprej nekaj stane!

* Eksperiment (2001) je film nemškega režiserja Oliverja Hirschbiegla.