Na zdravje!

Na vrhu radiotelevizije zaseda devetindvajsetčlanski programski svet. Njegovi člani, imenovani malo po političnih in malo po družboslovnih načelih, so rod zakona, ki ga je leta 2005 sestavil en sam človek, vendar niso zato nič bolj homogeni. Delovanje sveta je bilo farsično v prejšnjem mandatu, do letošnjega februarja, ko je bilo slišati tako opozorila, da bo treba korigirati izid druge svetovne vojne, kot tudi, da poslušanje rokovske glasbe vpliva na rast cvetlic in kakovost kravjega mleka. Farsa se po gravitacijskem principu - privlači jo ogromna ertevejevska masa, polna absurdov - nadaljuje. Včerajšnje vprašanje enega od svetnikov med zaslišanjem kandidata za generalnega direktorja Marka Fillija, ali se mu zdi prav, da nacionalka bolj promovira narodno-zabavni rock kot svetovno prestolnico knjige, je zvenelo kot perfektna alegorija: v njem se je skoncentrirala vsa hektičnost ustanove, ki je - oksimoronsko - sama sebi in vsem prebivalcem Slovenije namen. Vprašanje je kot takšno ostalo preslišano, v njegove globine, ki v duhovnem prejkone povzemajo mahničevsko delitev na retroaktivne in reaktivne sile (o proaktivnosti bi težko govorili), ob resnih poskusih, da bi se ta delitev še utrdila, ni enostavno posegati.

Marko Filli je rekel, da ga ne bo komentiral, in je svetnike pozval, naj odgovor poiščejo v lastnih reakcijah. Filli je novi generalni direktor, ki morda to tudi ni. Ob včerajšnji Guzejevi intervenciji, da se njegova pogodba vršilca dolžnosti izteče šele 30. avgusta, in opozorilih, da je ta povezana z visokimi odškodninami, je pravna služba RTV prikimavala, Filli pa je ob vprašanju, ali bo torej prevzel funkcijo ali ne, dejal, da so ga svetniki pač potrdili, vendar so mogoči tudi drugačni dogovori. Mimogrede, Filli je bil štiri leta pomočnik odhajajočega generalnega direktorja. Ob spominu na 28. februar 2006, ko je Guzej nakazal, da ga je imenovanje po svoje presenetilo, in se je proslavil s priznanjem, da se na radiotelevizijsko problematiko ne spozna, je dogajanje ob včerajšnjem imenovanju ponudilo podoben vtis: generalni direktor je prva (operativna) glava hiše, vendar je ta vesela, če lahko ključne stvari drugi premislijo in odločijo namesto nje. Simptomatično: Anton Guzej je po štirih letih res angažirane anemičnosti pokazal zobe šele, ko se je njegova funkcija iztekla.

Če pustimo ob strani stranski lik te tragikomedije zmešnjav, fantomskega neuspešnega kandidata Marka Makaroviča, ki z odvetnikom radioteleviziji napoveduje stotisočevrsko sodno kazen, se je proti koncu včerajšnje glasovalne predstave kot bog iz škripčevja spustila na prizorišče vlada s svojim novim zakonom o RTVS. Za trenutek - in rešila ni ničesar. Eden od svetnikov je zakonodajo mimogrede vpeljal v argumentacijo, zakaj za Fillija ne bo glasoval, komentirajoč, da bo zakon, tudi če bo sprejet, končal na referendumu. Potem ko je bil sedanji referendumsko potrjen, bo novi ob majhni pomoči predlagateljev prvega padel. Ostanite torej še naprej z nami, pa nasvidenje in na zdravje!