Lahovnik na kocki

Zdaj vemo, česar nis(m)o želeli ali zmogli videti že mesece prej: vladno odločanje o nadaljevanju največje energetske naložbe v zgodovini samostojne Slovenije je bilo bolj ali manj farsa. Kako si drugače razložiti dejstvo, da so v TEŠ tri tedne po prvem, februarskem pozivu predsednika vlade Boruta Pahorja k »razmisleku o naložbi do začetka jeseni« Alstomu nakazali nov obrok za plačilo dobave opreme, tokrat v višini dobrih 20 milijonov evrov? Tudi sicer se v HSE in Šoštanju nikoli niso pustili motiti pri »izpolnjevanju obveznosti do dobavitelja«. Prvi obrok v višini 85 milijonov evrov so tako nakazali le nekaj dni po Dnevnikovem novembrskem razkritju konflikta interesov pri dveh razpisih, povezanih z dobavo opreme.

Pri tem je Lahovnik v javnosti spretno obračal naravno logiko dokazovanja. Pojasnjevanju, zakaj pred prvim vplačilom Alstomu omenjenih sumov kot minister ni niti poskušal razčistiti, se je raje izognil z retoričnim spraševanjem, zakaj in kako ustaviti naložbo, v katero smo že vložili več kot sto milijonov evrov. Če je še prejšnji teden izjavljal, da je bil včeraj skrajni rok za odločitev o bloku 6, zdaj napoveduje nova pogajanja z Alstomom. Brez težav bi jih lahko izpeljal že decembra lani, še preden je HSE nakazal prvo plačilo. Ali bi Francoze nekajmesečna zamuda pri dogovoru o 695-milijonski pogodbi res odvrnila od posla?

Minister je v naglici očitno pozabil tudi na zavezo, da bo posel z Alstomom »v želji po čim večji preglednosti investicije« preiskala tudi komisija za preprečevanje korupcije. Kako je torej mogoče, da je vlada prižgala zeleno luč investiciji, še preden je od komisije prejela mnenje, za katero jo je zaprosil kar Lahovnik sam? Še najbolj pa nas lahko skrbi, da si je minister, ki si je priljubljenost zgradil na javnem verbalnem preganjanju vsega, kar bi lahko dišalo po klientelizmu in lobijih, vzel kar dva meseca časa, da je ugotovil, da v protikorupcijski klavzuli iz pogodbe z Alstomom ni nič pretirano spornega. Mateju Lahovniku pri bloku 6 ne gre očitati, da naložbo zagovarja z energetskega vidika. Logično je namreč, da ji je kot minister, pristojen za energetiko, naklonjen – pa četudi lahko blok 6, ki naj bi v osnovi zmanjšal emisije plinov, zaradi podražitev kuponov CO2 že čez dobro desetletje »nasede«. Vsaj tako je vlado pred dnevi opozorila njena služba za podnebne spremembe.

Svoje naloge Lahovnik ni opravil zaradi dveh razlogov. Prvič, ker je pod pritiskom iz Šaleške doline pod preprogo potisnil vse dvome o transparentnosti priprave projekta in postopkih oddaje večjih poslov. In drugič, ker z ničimer ni zagotovil, da se novi blok v prihodnjih letih ne bo še podražil. Spomnimo, blok 6 je še aprila 2006 stal okrog 600 milijonov evrov, danes pa je njegova cena dvakrat višja, pri čemer ni nobenega jamstva, da ne bo – ob velikih luknjah v sami ekonomiki naložbe – še zrasla.

S tem, ko je Lahovnik »pokril« napake predhodnikov in projekt tudi politično »posvojil«, lahko pričakuje, da bo nosil tudi vse posledice, povezane z morebitnimi dodatnimi zapleti. Blok 6 je od včeraj zgodba sedanje vlade, milijardni projekti pa so že po definiciji tempirane bombe, ki jih rado raznese ob najbolj neprimernem času. In le kdo se bo čez nekaj let spomnil, da je pogodbo z Alstomom, ki je spisana v angleščini, parafiral Jože Zagožen, ki tega jezika ne govori?