Bagdadsko gledališče

Invazija na Irak se je že začela kot politični teater. George Bush je 12. septembra 2002 v govoru v Združenih narodih v New Yorku napovedal vojno. Glavni argument proti državi je bil, da prikriva informacije o razvoju nuklearnega orožja in podpira terorizem. Čas je bil dobro izbran. En dan prej so se poklonili spominu na žrtve napada na Svetovno trgovinsko središče. Sadam Husein in Irak s tem napadom nista imela nobene povezave. Sadam je prav toliko sovražil Bin Ladna kot Bush, Bin Laden pa je od vseh arabskih voditeljev najbolj želel smrt iraškemu predsedniku. Govor je bil sijajen. Temeljna ideja, da Irak predstavlja veliko nevarnost za cel svet, ker skladišči ogromne količine orožja za množično uničevanje, je bila popolna izmišljotina. Na njej je temeljil politični teater, v katerem je sodelovalo pol sveta. Prvo dejanje se je končalo 20. marca, naslednje pa, ko so ameriški in britanski vojaki začeli s pohodom na Irak. Druge vojske so bile zraven za okras.

Vojna je bila še lepši spektakel kot njene politične predpriprave. Lepe zgradbe so letele v zrak, iraška vojska pa se je pred tehnološko premočno zavezniško vojsko zdrobila v prah in izginila. Po konservativnem štetju je bilo ubitih vsaj 100.000 Iračanov. Vojaški vodje in politiki te številke nikoli niso omenjali, ker napredujoče vojske nikoli ne štejejo mrtvih nasprotnikov. Zato smo slišali za vsakega zavezniškega vojaka, ki je bil ubit, za Iračane pa ne. Videti ni bilo ne enih ne drugih, ker je bila kontrola informacij popolna. Orožja za množično uničevanje ni bilo nikjer. Zato pa je vojna uspešno uničila iraško družbo in do temeljev porušila vse državne institucije. Namesto družbe so ozemlje prevzele v roke okupacijske vojske in milice, ki so se borile proti njim. Invazija na Irak je postala vojna za demokracijo.

George Bush je potreboval osem mesecev, da je vojsko spravil od Washingtona do Bagdada, zdaj teče že osmo leto poskusov, kako jo spraviti nazaj. Če že ne v Ameriko, pa vsaj v Savdsko Arabijo. To je mogoče narediti samo na en način. Irak je treba razglasiti za delujočo demokracijo, ki jo je mogoče nadzorovati s privatnimi varnostnimi korporacijami ter ekonomskimi in političnimi mehanizmi. Potem je iz nje možno umakniti redno vojsko.

Zato morajo parlamentarne volitve uspeti. Potekale so med politično selekcijo kandidatov, ki je bila presenetljivo podobna selekcijskemu procesu v Iranu. Nekaj kandidatov so aretirali, nekaj so jih ubili. Poldrugi milijon beguncev je glasoval v tujini, ker se bojijo domov, kjer bi ubili tudi njih. Predvolilna kampanja se je iztekla v veliko garažno bombardiranje in eksplozije avtomobilov. Takoj po glasovanju so opazovalci lahko sklenili, da večjih nepravilnosti ni bilo. Vprašanje je le še, kdo se bo pridružil zmagoviti koaliciji. To pa je bila dilema tudi na samem začetku.