Bombne misije

Andrej Brstovšek (Foto: Bojan Velikonja)

Dogajanje v Iraku je za nekaj dni spet udarna novica. Volitve so vedno velika stvar, sploh v državi, kjer so Združene države šest let gradile demokracijo, dokler ni novi predsednik nekoliko spremenil političnega sporočila o daljnosežnosti ciljev. Če pa bi pogledali dogajanje v zadnjem letu, je Irak v Združenih državah počasi, a vztrajno stopal v ozadje Afganistana ter še bolj domačih ekonomskih tegob in zdravstvenih dilem. Obama izpolnjuje svojo napoved, da bo do poletja število ameriških vojakov tam zmanjšal s 115.000 na 50.000, do konca prihodnjega leta pa iz države umaknil vse bojne enote. Vojna je v preteklem desetletju na ulice spravila milijone ljudi ter razklala javno mnenje in politiko, zdaj Američani hodijo na ulice precej bolj zadržano, če že, pa zaradi zdravstvene reforme, višanja šolnin ali vladne ekonomske politike. Tudi javna razprava o Afganistanu, kjer je dogajanje ob zadnji ofenzivi zelo vroče, je trenutno stran od kritične točke, ki bi sprožala velike polemike.

Zmagoslavni scenarist filma Bombna misija (Hurt Locker) Mark Boal je novinar, ki je zgodbo spisal na podlagi lastne izkušnje med ameriškimi vojaki v Iraku. Ob prejemu kipca se jim je zahvalil za njihovo služenje, to pa je tudi vse, kar je letošnja podelitev oskarjev ponudila v kategoriji izkoriščanja žarometov za politične govore. Podobno je tudi z odločitvijo več sto članov akademije, da Bombno misijo nagradijo s petimi kipci. V njej ne gre iskati političnih sporočil politiki ali javnosti, čemur so se že v preteklosti vztrajno izogibali. Letošnje zmagoslavje vojnega filma je bilo po splošnem prepričanju mogoče prav zaradi tega, ker je film politično nevtralen in ker iraška vojna ni več strupena tema, s čimer akademija potrjuje nekakšno nepisano pravilo, da se vojni filmi lahko zavihtijo visoko šele po koncu konflikta, o katerem govorijo (zadnji nagrajeni vojni film je Platoon iz leta 1986, ki govori o vietnamski vojni, ki se je končala leta 1975).

Pri iskanju vzgibov in motivov za odločitev članov akademije ni nepomembno, da so oskarji velikanski posel. Distributer Bombne misije je za oskarsko kampanjo najel eno najbolj priznanih podjetij za odnose z javnostmi v filmskem svetu. Enemu od producentov filma so prepovedali vstop na nedeljsko prireditev, ker je v elektronski pošti pri članih akademije lobiral za svoj film in udrihal po stroških konkurenčnega Avatarja. Vodstvo akademije samo priznava, da so pravila lobiranja pri njenih članih izmuzljiva, in tako se je v preteklosti dogajalo, da so se udeleževali sprejemov ali koncerta Stinga, ki ga je organiziralo podjetje z zelo jasnimi oskarskimi ambicijami. Kipcev zato ne gre jemati preveč resno, Hollywood pač ustvarja fikcijo, kar seveda velja tudi za velikega zmagovalca – po besedah resničnih pripadnikov enot za odstranjevanje eksplozivnih sredstev se glavni junak Bombne misije obnaša kot »kavboj« – in seveda v svoji obsedenosti z nevarnostjo vedno zmaga, medtem ko se je realnost na drugem koncu sveta s filmom žalostno poigrala.