Gremo dalje

Osrednja junakinja romana, ki sliši na ime Hana, je ženska v najboljših letih (če res drži, da so najboljša trideseta), usidrana v družinsko življenje – mož, otrok, pes, hiša – vse tako, kot se za zglednega državljana spodobi. Hana ima službo svetovalke za notranjo opremo (s polovičnim delovnim časom), pri kateri ji ni treba izražati sebe, kjer je, kot se reče, »bubreg v loju« ali črv v jabolku, samozadovoljno skrita pred napori udejanjanja lastnega talenta. Hana je v svojem fundamentu pravzaprav poosebljenje povprečnosti, a ne one iz vasi (čeprav ima v sebi zasidran ravno vaški moralni kodeks, ki ga je nanjo prenesla babica, ki umre nekje na začetku romana), temveč tiste iz mesta: Hana ima namreč občutek za umetnost, ki je sicer nikoli ne ponese, je pa sposobna ure dolgo sedeti pred eno in edino sliko v galeriji, ki jo spominja na nekaj toplega iz otroštva. V redu, lepo, a še vedno nič izjemnega, vsaj ne v smislu, kakor si radi predstavljamo literaturo, namreč da je ta tista, ki naj bi širila naše meje dojemanja sveta.

Kljub povedanemu imamo avtorja na sumu, da je, ko je Hani v nadaljevanju romana vdahnil željo po samouresničevanju in odločnost, da bo zapustila moža (ki skače čez plot), verjel, da je na sledi neke posebne ženske moči. Avtorju sicer ne moremo očitati, da se ne zna vživeti v žensko vlogo, nasprotno, to mu povsem dobro uspeva – nekaj na ženskih vlogah je, kar ga izjemno privlači, tudi v prejšnjem romanu – a kaj nam pomeni občutek za vživljanje v žensko, če nas ženska, v katero se vživlja, ne pritegne? Hana je samo ena izmed mnogih, pravzaprav presek množic. Če bi jo srečali v gruči ljudi, si je najbrž ne bi zapomnili – in na tem ne bi bilo prav nič tragičnega. Je samo ženska, ki se v nekem trenutku življenja odloči, da bo naredila nekaj malega zase. Oblikovala pohištvo, recimo. In kaj zato?

Avtorju bi to rahlo dolgočasno zgodbo odpustili, če bi nam v zameno zanjo ponudil, denimo, izjemen slog pisanja. Pa nam ga ni. Slog je sicer povsem v redu, ne razumite narobe, beseda lepo teče, fino se bere, kot se reče, ampak to je tudi vse. In spet: avtorju bi odpustili dolgočasno zgodbo in tudi »dovolj dober« slog, če bi nas denimo presunil z osupljivo filozofsko mislijo, življenjsko držo, nečim pač. Pa ni storil niti tega. Pevec je zgolj napisal nekaj zadostnega. In s tem nekaj, o čemer je kritiko pravzaprav težko napisati.