Kaj pa, če je vse res

V prihodnjih dneh, po naših informacijah že jutri, namreč poteče rok, ko bi moral prvi mož podjetja A, ki zaradi slabega upravljanja tone v izgubah, banke pa mu po večini nočejo podaljšati kreditov, prodati 20-odstotni delež podjetja B. To bi moral storiti, če želi zavarovati interes svojega podjetja, toda tega ne bo storil, ker rešuje kožo svojemu prijatelju, prvemu možu podjetja B…" Tako se je skoraj dobesedno in seveda z resničnimi imeni glasila "dramatična" napoved prispevka v zelo gledani informativni oddaji na eni od komercialnih televizij. A novinarska "resnica" je imela še drugo, manj enobarvno plat, o kateri pa gledalec ni izvedel niti besede; v tem primeru bi namreč zgodba (u)padla kot slabo vzhajano testo.

Podjetje A je novinarki namreč obširno in podrobno pojasnilo, da nima nezavarovanih kreditov in zakaj jih nima, da se omenjeni rok nikakor ne izteka in da se dokazljivo ne utaplja v izgubah, celo nasprotno, v prvih devetih mesecih je ustvarilo skoraj šest milijonov evrov dobička. Toda to novinarke ni zanimalo. Ker, kaj pa, če je vse res. Vztrajala je pri svojih "razkritjih", za katera ni navedla ne virov ne prepričljivih dokazov. V skladu z novo maksimo pač: če bi dejstva lahko pokvarila zgodbo, je to slabo - za dejstva. Zgornji primer, s katerim se zdaj ukvarja Novinarsko častno razsodišče (avtorica komentarja je predsednica NČR, op. ur.), ni niti najhujši niti najbolj značilen glede na posledice, ki jih tovrstna, vse bolj množična praksa povzroča. Je le eden v vrsti mnogih, ki psa čuvaja demokracije počasi spreminjajo v bevskajoče ščene z narisanimi čekani, ki še najbolje varuje profite svojih lastnikov.

Največji absurd je, da mediji, ki gradijo svojo podobo na sipkem pesku govoric in polresnic, polagoma postavljajo standarde kakovostnim medijem. Razlogi so jasni. Tabloidno novinarstvo je hitro in poceni. Ubogljivi, ne preveč bistroumni in etično ne preveč občutljivi novinarji so najboljši kadri zanj; na trgu jih je vedno več kot onih drugih, ki jih od novinarstva odvrača tudi splošna kriza medijske industrije. Odmevne, a nepreverjene "ekskluzive", ki se ne ozirajo na takšne malenkosti, kot je etika, se potem valijo kot po tekočem traku. Dnevnik, ki ni hotel objaviti sumov o domnevnem mučenju bulmastifov na dan pogreba pokojnega zdravnika, je bil deležen celo očitkov o prikrivanju informacij. V takem tipu novinarstva je tudi več manevrskega prostora za manipuliranje z mediji. Najnovejši primer je afera "Kavčič". Medijem je gospod vrgel kost in nemudoma s(m)o se pognali za njo. Zadoščalo je torej, da je domnevno vplivni akter levice pred kamerami takole mimogrede, ne da bi mu bilo treba pojasnjevati, kdo, kdaj, kje, navrgel, da leva sredina (domnevno) išče novega voditelja, in že smo se ubadali z novo kvazipolitično zgodbo.

Javnost, bombardirana s škandali in "škandali", posledično vse težje ločuje med enimi in drugimi. In tako se v vsakodnevni produkciji afer v isti vrsti in z enako težo - če slednjo merimo s hitrostjo odzivnosti pristojnih organov - znajdejo Patria, spolne zlorabe bulmastifov ali Kavčičeve napovedi vladnih menjav. V poplavi cenenega aferaštva, multipliciranega na spletnih forumih, se zato izgubljajo tista razkritja medijev, ki bi v resnici morala dvigniti na noge javnost, politiko in pristojne institucije. Tudi to je vzrok, da tako malo afer pri nas dočaka sodni epilog. Politika, ki si ne želi transparentnosti, bi ne mogla biti bolj vesela takšne medijske situacije.

Izsek

Woodward in Bernstein, novinarja, ki sta razkrila afero Watergate, bi bila danes najbrž klicana na zagovor k šefom zaradi počasnosti pri odkrivanju afere.