Talci bloka 6

(Foto: Matej Povše)

Anemičnost okoljevarstvenikov, ki so v Sloveniji najglasnejši pri "sesuvanju" vetrnih ali hidroelektrarn, je težko razumljiva. Čeprav se bo zaradi največje energetske naložbe v zgodovini samostojne Slovenije ob zaprtju drugih štirih blokov res zmanjšala količina emisij škodljivih plinov, bi namreč morala biti odločitev o tej naložbi plod širše, "strateške" javne razprave o Sloveniji in vprašanjih o njeni energetski prihodnosti.

Si res želimo živeti v "nizkoogljični" družbi, ne da bi resneje začeli razmišljati o virih, ki bi nadomestili tretjino domače porabe električne energije, kolikor je bodo tudi po novem proizvedli v Šoštanju? In narobe: se zgolj v imenu izkoriščanja domačega, čeprav "umazanega" energenta in ohranitve delovnih mest v Šaleški dolini res splača še naslednja tri desetletja plačevati razmeroma drago električno energijo, obremenjeno z "davki" na emisije? Bi bila naložba cenejša, če bi pri njej sodeloval tuji strateški partner, ki bi pri opremi dobil "količinski" popust? In kolikšni bi bili okoljski in drugi stroški, če bloka 6 ne bi gradili?

V Šaleški dolini so, bržčas poučeni o slabi referendumski izkušnji iz Trbovelj, ta razmislek vsem nam prihranili z investicijsko politiko "izvršenih dejstev". Z njo "termoskeptike" že več let postavljajo v podrejen položaj. "Projekta se ne da več ustaviti," je argument, ki ga vztrajno ponavljajo v Šoštanju in Velenju, kjer radi zamešajo vzroke s posledicami. Če so ga nekoč utemeljevali z dejstvom, da je projekt uvrščen v danes že pozabljeno resolucijo o razvojnih projektih, kjer je najti tudi umetni otok pred Izolo, mora danes po zatrjevanju snovalcev iti naprej, ker so v TEŠ in HSE za tehnološko opremo Alstomu že nakazali del denarja: že pred letom dni 25, pred kratkim pa še 85 milijonov evrov.

Pri tem se zdi, da tudi ministra za gospodarstvo Mateja Lahovnika kaj malo zanima podatek, da so to v Šoštanju storili, čeprav državni zbor še ni odločal o poroštvu za zadolževanje HSE, ki bo enako skoraj desetini prihodkov nacionalnega proračuna. Tudi finančna konstrukcija projekta še ni v celoti zaprta. Prav tako odgovornih očitno ne moti, da se vrednost naložbe giblje kot krogla na ruleti: če jo je gospodarska konjunktura s prvotnih 650 milijonov evrov v dobrih dveh letih podražila celo na 1,3 milijarde evrov, se je njena končna cena kljub recesiji ustavila pri 1,1 milijarde evrov. Ker bodo levji delež tega zneska dobili francoski Alstom, mednarodne in komercialne banke, težko zdrži tudi argument o "keynesijanskem" pomenu naložbe za slovensko gospodarstvo v času krize. Tudi podatek o dvojni vlogi najbolj znanega energetskega lobista v poslu, ki je vreden več kot trije nakupi finskih oklepnikov skupaj, ni vznemiril nikogar, še najmanj pa nadzornike holdinga. V Šaleški dolini pač vedo, da se jim ni treba bati nikogar. Ne finančnega ministra, ki bo pisal zakon o poroštvih, čeprav je še pred nedavnim za TEŠ sam pisal študije, ne posavskega energetskega lobija. Ta je na čelu z nekdanjim ministrom Vizjakom šoštanjski projekt pred leti brez ugovorov podprl v zameno za "nenapadanje" pri krepitvi drugega energetskega stebra, danes pa se mu zaradi holdingovih zahtev po sofinanciranju vrača kot bumerang.

Ne glede na prednosti ali slabosti naložbe v blok 6 je torej nesporno samo to, da je država njen talec. Ker bo morala v primeru "izstopa" plačati velikanske stroške, bodo lahko šaleški energetski načrtovalci k projektu, ki je zaradi novega "režima" v HSE vsaj uradno dobil fiksno ceno, v prihodnjih mesecih in letih prilepili še več (sto)milijonski račun za "spremljevalne" naložbe pri nadaljevanju premogovništva do leta 2050. Tudi teh seveda "ne bo mogoče ustaviti", in prav to je njihova največja zmaga.