"Da bi našli, kdo je moj vir, je predsedstvena pisarna ljubljanskega okrožnega sodišča od PR-službe sodišča pridobila mojo telefonsko številko, izdelala telefonske izpiske več zaposlenih na sodišču in tako ugotovila, s kom sem komuniciral." To so počeli brez ustrezne sodne procedure. Po domače. In prišli so do napačnega sklepa. Podobno je ravnalo slovensko zunanje ministrstvo med iskanjem vira, ki je Dnevniku izročil washingtonsko depešo tedanjega veleposlanika Samuela Žbogarja. Oboje zelo narobe in skrajno nevarno.
Časnikarsko delo temelji na zelo preprosti metodi. Večina člankov, ki so objavljeni v časopisih, temelji na pogovorih novinarjev z ljudmi, ki so bili vpleteni v dogodke. Pogovarjamo se z ljudmi, ki so se jim stvari zgodile, ali s pričami, ki so videle, kaj se je zgodilo. Če ne eno ne drugo ni mogoče, se zanašamo na posredne vire, ki so slišali za dogodke ali imajo o njih kakšne pisne dokumente. Ker novinar spodobno opravlja svoje delo, govori vsaj s petdesetimi ljudmi na dan. Veliko pogovorov poteka po telefonu.
Vsi pogovori potekajo po tem protokolu. Novinarji se predstavimo kot ljudje iz poklica, v katerem povzemamo pogovore z drugimi ljudmi. Ko kličemo službeno, kličemo zato, da bi vsebino pogovora objavili, in to na začetku jasno povemo. S sogovornikom se dogovorimo, ali lahko njegovo ime objavimo in ga navedemo kot vir naših informacij. Dogovorimo se, ali lahko objavimo njegovo ime v celoti, ali lahko navedemo funkcijo ali zgolj institucijo, v kateri je zaposlen. Včasih sogovornik zahteva, da se njegova identiteta prikrije, ker bi lahko imel zaradi informacij, ki jih daje, sitnosti. Med pripravami na članek z občutljivo vsebino se pogosto zgodi, da so sogovorniki pripravljeni govoriti samo pod pogojem, da se jih ne navede kot vir, niti ne namiguje na to, kdo bi lahko bili.
Novinarji se tega protokola dogmatično držimo iz dveh razlogov. Prvič zato, ker razen svojega zagotovila, da se bomo držali dogovora, nimamo nobenega drugega orodja, s katerim lahko opravljamo svoje delo. Sogovornikovo zaupanje, da bodo njegove besede smiselno povzete tako, kot so bile izrečene, je ključnega pomena. Samo na tak način lahko izvemo stvari, ki so pomembne za javnost. Z nepomembnimi stvarmi, ki niso pomembne za javnost, se ukvarjajo drugi poklici. In iz drugega razloga, ker se včasih zgodi, da je vsebina informacije pomembnejša od identitete sogovornika. Javnost na tak način zve za stvari, ki bi sicer ostale zavite v skrivnost in bi se čez čas zapletle v nerazvozljive vozle, v katerih nihče ne verjame nikomur.
Zato, da je takšen odnos mogoč, moramo vsi živeti v prepričanju, da zakon varuje identiteto novinarskih virov. Obstaja zakonita pot do prisilnega dostopa do novinarskih virov, vendar je zapletena in namerno težavna. Vključuje sodišče in nalog, ki dovoljuje pregledovanje zapisov telefonskih pogovorov. Nobena druga pot ne sme biti dovoljena. Tudi sodišču ne.
Razlog je preprost. Prej ali slej se vsi znajdemo v položaju, ko potrebujemo jasnost informacij, ki so dostopne javnosti. Novinarski viri so zaščiteni zaradi varnosti vseh. Drugače se bomo pogovarjali v kleteh.
