Kitajsko-ameriška šahovnica

Andrej Mrevlje. (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Včeraj, med tiskovno konferenco Huja Jintaa in Baracka Obame, je kitajski prevajalec odločne Obamine trditve prevajal s pogojnikom in drugimi metodami za mehčanje jezika. Hu Jintao je govoril v ustaljenih šifrah jezika kitajskega politbiroja. Oba predsednika sta se strinjala, da na vprašanja ne bosta odgovarjala.

Od leta 1999 so se svetovna razmerja moči radikalno spremenila. Ameriško-kitajski odnosi so dosegli raven tesne, predvsem gospodarske prepletenosti. In vendar sta včeraj oba predsednika na skupnem nastopu še vedno govorila vsak svoji naciji. Ali bolje, vsak svojim medijem, ki tega dejstva žal niso opazili. Pred obiskom v Pekingu so v ameriški javnosti prevladovala mnenja, da bi se moral Obama, če hoče, da mu uspe, v Pekingu trdo postaviti. Med včerajšnjo tiskovno konferenco si je vedno nasmejani in zapeljivi predsednik nadel resni izraz. Zdrsnilo mu je zgolj na koncu, ko ni mogel kaj, da ne bi med rokovanjem na spoštljivi razdalji iztegnil leve roke in rigidnega Huja Jintaa potrepljal po rami. Predsednik Hu se je med tiskovno konferenco držal ustaljenega kodeksa javnih nastopov za člane nomenklature. Ta izključuje govorico telesa, na obrazu pa zahteva kamniti izraz, ki ne izdaja čustev. Gre za pozo, ki rivalom v boju za oblast na domačem političnem prizorišču ne daje prednosti. Kot se je Obama držal dikcije odločnega jezika, je Hu preobračal stare partijske formule in pazil, da ne bi izrekel ničesar, kar ni vklesano v uradnih stališčih in dokumentih. Leta 2002 med obiskom Georgea Busha v Pekingu je Jiang Zemin, takrat najmočnejši človek Kitajske, med tiskovno konferenco bral že napisane odgovore. Ko je sprovociran skušal improvizirati, je izdal dve skrivnosti. Ena od teh je bila, da je Američanom prižgal zeleno luč za napad na Irak. Tudi takrat večina medijev tega ni opazila. Poročali so na osnovi komunikeja, s katerim sta obe strani skušali zakriti spodrsljaj. Obama je prišel v Peking v zelo nezavidljivem položaju. Kot predsednik do vratu zadolžene dežele je svojim kitajskim upnikom še pred obiskom podaril status strateškega partnerja, molk o človekovih pravicah ter odpovedano srečanje z dalajlamo. Zastonj!, so vpili kritiki v Washingtonu, ki se jim je zdelo, da bi moral Obama barantati.

Ne skušam trditi, da se je politika z Obamo povzpela na raven filozofije. Ne vem, ali so v Pekingu kaj zbarantali. Toda pripravljen sem verjeti, da je Obama svoje najboljše argumente uporabil med razgovorom na štiri oči. V Šanghaju je dejal, da ga zanima kitajska vizija globalnega sveta. Če ta obstaja, je prekrvavljena z nacionalizmom in strogo vojaško disciplino. Obama teh dejstev ni mogel spregledati. Toda za razliko od večine oblastiželjnih politikov ni vajen zadajati smrtnih udarcev. Rajši ima razgovor, med katerim pojasnjuje svojo vizijo. Je to premalo? Mogoče, toda Obama je sredi Pekinga nenadoma spregovoril o človekovih pravicah, omenil dalajlamo ter z mrtve točke premaknil dogovor o podnebnih spremembah.