Delavcem je prekipelo

Delavci ne nameravajo več odstopiti od zahtev po spodobnih plačah, s katerimi bi lahko nahranili družine, plačali položnice, preživeli… Prišli so do točke, ko jim je celo vse manj mar, ali bodo firme propadle in bodo ostali brez dela.

Današnja stavka obenem kaže, da je prišlo do občutnega radikaliziranja stališč in zahtev sindikatov. Medtem ko so ti v času gospodarske konjunkture pristajali zgolj na nekajodstotne dvige plač in bili pri svojih zahtevah nasploh nerazumljivo mlačni, zdaj zahtevajo za tretjino višjo minimalno plačo in ponekod tudi do 50-odstotni dvig osnovnih plač. Spontani upori zaposlenih, med katerima sta najbolj odmevala tista v Gorenju in Muri, so bili, kot kaže, tudi sporočilo, da je skrajni čas, ko morajo tudi oni skočiti na vlak vsesplošnega nezadovoljstva. K radikaliziranju zahtev so zagotovo prispevali tudi pritlehni napadi o poštenosti sindikatov in očitki, da so "zlizani" z upravami. Tvorci takšnih in podobnih obtožb, pa naj bodo ponekod celo upravičene, so očitno pozabili, da se za svoj obstoj borijo tudi sindikati, še bolj pa na dejstvo, da so le oni sposobni mobilizirati tako velike množice ljudi.

Tokratna stavka razkriva tudi položaj, v katerem so se znašli zaposleni v slovenski industriji. Od 80.000 delavcev v kovinski in elektroindustriji jih več kot 25.000 prejema plače, ki so nižje od minimalnega za življenje potrebnega dohodka. In to kljub temu, da smo v Sloveniji po intenzivnosti dela menda prvi v Evropi.

Delodajalci imajo seveda prikladen odgovor. A s tem, ko delavcem in javnosti v nedogled pojasnjujejo, da je dodana vrednost v Sloveniji bistveno prenizka, pozabljajo, da s takšnimi ugotovitvami pljuvajo predvsem v lastno skledo. Za prenizko dodano vrednost zagotovo niso krivi preobremenjeni ter s šikaniranjem in drugimi krivicami preobloženi delavci, temveč nesposobni menedžerji in pohlepni lastniki podjetij. Po 18 letih tranzicije in več letih visoke gospodarske rasti bi manj nesposobni in manj pohlepni ljudje pač morali znati ustvarjati izdelke z višjo dodano vrednostjo ter s tem zagotoviti kakovostnejša delovna mesta.

Današnja stavka je tudi opozorilo, da se je stavkovni val šele začel. Že konec novembra bodo sindikati na velikih demonstracijah v Ljubljani poslali vladi in delodajalcem "zadnje opozorilo", medtem ko je v zraku tudi že napoved vsesplošne stavke. Nezadovoljstvo v vseh segmentih družbe je tako veliko, da sindikati večjih težav z angažiranjem stavk in protestov zagotovo ne bodo imeli.

Če ne gre zlepa, gre zgrda. Kar ni uspelo z reorganizacijami, bo morda uspelo s stavkami. Če podjetja niso sposobna zagotoviti dostojnih plač, nimajo pravice, niti razloga, da sploh obstajajo. Stavke, ki, mimogrede, "na razvitem Zahodu" niso nič neobičajnega, naj bodo delodajalcem in vladi opozorilo za korenito spremembo miselnosti in delovanja; v vsakem primeru bodo bolj koristne od še tako številnih seminarjev ter posedanja na raznih okroglih mizah in predavanjih.