O razpletu zadeve bomo poročali. Vsebine začasne odredbe ne moremo natančneje citirati, saj bi s citiranjem objavili tudi besedne zveze in vsebine, katerih objava nam je izrecno prepovedana. Če bi te besedne zveze oziroma vsebine objavili, bi Dnevnik doletela kazen v višini 50.000 evrov. Paradoks je, da lahko besedne zveze, ki jih Dnevnik ne sme uporabljati, najdemo v drugih slovenskih medijih.

Svobodni tisk je eden od imunskih sistemov družbe. Ni sicer edini, dovolim pa si oceno, da je tisk v tem trenutku najbolje delujoči imunski sistem slovenske družbe.

Ob tem ne gre zgolj za vprašanje, ali imamo novinarji pravico poročati o pomembnih dejstvih. Ne gre zgolj za pravico do svobode pisanja. Bistveno bolj pomembno je vprašanje, ali ima javnost pravico, da je prek tiska obveščena o pomembnih dejstvih in dogodkih.

Dnevnik ima v rokah pomembne podatke o poslovni biografiji Pierpaola Ceranija, vendar podatkov, ki so pomembni tudi za razumevanje dogajanja v slovenskem gospodarskem prostoru, ne more objaviti. S tem pa je začasno suspendiran najbolj učinkovit družbeni imunski sistem. Najbolj učinkovit družbeni imunski sistem ni suspendiran v neki trivialni zadevi. Ni suspendiran v zadevi, ko bi bil na eni strani nemočni posameznik, na drugi pa povampirjeni mediji. Suspendiran je v zadevi, ki zadeva morda najpomembnejše lastniške transverzale v Sloveniji. Gre za lastniško transverzalo, ki se začenja pri družbi Kolonel, sega pa vse do Mercatorja, največje gospodarske družbe v državi. Od tega, kaj se bo zgodilo z lastniško transverzalo, ki se začenja s Kolonelom in končuje z Mercatorjem, vmes pa je še pomemben del slovenske industrije pijač, finančne in medijske industrije, je odvisno, kakšna bo prihodnja podoba Slovenije. Najbrž ni naključje, da je celo pregovorno zadržani predsednik republike dr. Danilo Türk omenil, da gre pri razlastitvi Infonda Holdinga, ki je pomemben člen lastniške transverzale, v katero je vstopil poslovnež Pierpaolo Cerani, za zaščito nacionalnih interesov. V času, ko se globalne finančne transakcije odvijajo z vrtoglavo hitrostjo, ima lahko že začasna odredba, torej nekajdnevni suspenz svobode tiska, globoke posledice.

Nikakor ne trdim, da je ljubljansko okrajno sodišče tista institucija, ki je v zadevi nacionalnega pomena začasno suspendirala svobodo tiska. Sodišča se namreč pri odločanju ravnajo po natančno določenem algoritmu, ki ga predpisuje zakon. Bistveno bolj pomembno je vprašanje, kakšna je zakonodaja, ki dopušča možnost začasne ali trajne prepovedi poročanja o zadevah, ki so nedvomno v najširšem javnem interesu, ter o osebah, ki obvladujejo lastniške vzvode v najpomembnejših gospodarskih družbah v državi. Vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je, ali je pravni red res postavljen tako, da v zadevah, ki so izjemno pomembne, nedvoumno ščiti interes javnosti. Je v algoritmu, ki ga sodišče mora upoštevati, vgrajena sistemska napaka? Če je vgrajena, lahko pričakujemo, da bo v najkrajšem času kup ljudi, ki jih vloga tiska kot družbenega imunskega sistema moti, aktivirala podoben mehanizem.