Protest ZEG ob podpisu soglasja za porušenje Kolizeja

Soglasje investitorju nalaga obveznost, da upošteva mnenje spomeniškovarstvene službe, ki bo določila postopek za rušitev stavbe in obenem dele stavbe, ki jih je zaradi njihovega kulturnega pomena treba ohraniti... V novem Kolizeju bodo poleg operne dvorane tudi poslovni prostori, hotel in stanovanja."

Ta odločitev ministrice za kulturo Majde Širca je skrajno nekulturno in obsodbe vredno dejanje, zato pozivamo predsednika vlade Boruta Pahorja, da sproži postopek za njeno razrešitev kot ministrice za kulturo. Kolizej v Ljubljani je edini še ohranjeni od štirih kolizejev, ki so bili zgrajeni v Avstro-ogrski monarhiji konec prve polovice 19. stoletja: dva na Dunaju, eden v Gradcu in naš v Ljubljani. Ne predstavlja le nenadomestljive kulturne dediščine, v kateri je arhitekturno ohranjen Prešernov čas, ni le gradbena umetnina romantičnega historicizma, je, kot je opozoril Andrej Hrausky, v svetovnih razmerah ohranjena najstarejša "megastruktura", javna stavba s številnimi javnimi in družabnimi funkcijami, saj so bile prve primerljive stavbe v Chicagu zgrajene šele petdeset let kasneje. Ker so bili drugi trije kolizeji porušeni pred več kot sto leti, je unikatnost in vrednost ljubljanskega Kolizeja samo še toliko večja. Na Dunaju in v Gradcu zelo obžalujejo, ker so jih nepremišljeno porušili.

Pogodba z Anderličem, ki je kupil kulturni spomenik, da bi ga zaradi dobička porušil, je veliko sprenevedanje, tako kot tudi sramotni tajkunski 31. člen zakona o varstvu kulturne dediščine, ki omogoča rušenje kulturnega spomenika, in je brez primere v evropski zakonodaji. Dolžnost kulturne ministrice, ki bi delovala v interesu javnosti in kulturne identitete Slovencev in Evropejcev, bi bila, da takoj sproži postopek za ukinitev pritlehnega 31. člena zakona, ter do ukinitve zagotovi, da ne pride do njegovega izvajanja. Širčeva pa je ministrstvo za kulturo spremenila v klientelistično podružnico Anderliča, ki je vzel celo vrsto kulturnih spomenikov za svojo tarčo.

V pogodbi omenjena zahteva Anderliču, da upošteva spomeniškovarstvene službe, ki bo določila postopek za rušitev stavbe in obenem dele stavbe, ki jih je zaradi njihovega kulturnega pomena treba ohraniti, je vredna butalskega prava: to je kakor da bi zdravnikom predpisali postopek, kako bodo v skladu z najboljšo  medicinsko prakso usmrtili pacienta.

Jože Anderlič in z njim povezane družbe nastopajo kot mecen več družbenih dejavnosti in političnih strank. Postavlja se vprašanje, ali je Majda Širca podpisala rušenje Kolizeja, ki bo nedvomno njeno najbolj trajno in spomina vredno ministrsko dejanje, pod vplivom stranke Zares ali drugih strank, ki so bile deležne financiranja zato, da bi "spregledale" takšne usluge. Pričakujemo, da se bo stranka Zares distancirala od rušenja Kolizeja in ga obsodila ter v javnosti razgrnila vire svojega financiranja, da je nihče ne bo povezoval z Anderličem in drugimi tajkuni, ki kupujejo kulturne spomenike zato, da bi jih porušili.

V Ljubljani pravkar prenavljajo opero, imamo Cankarjev dom in Križanke, in gotovo ni javnega denarja za opremo še ene operne dvorane. Pač pa je na voljo 80 milijonov evropskega denarja za ohranitev kulturne dediščine, torej dovolj za ohranitev Kolizeja in številnih drugih kulturnih spomenikov. Toda neodgovorni politiki in javni uradniki se ne zmenijo za to, če ta denar ostane neporabljen in vrnjen v evropske sklade.

Ljubljančanke in Ljubljančane pa pozivamo, da izrazijo svoje nestrinjanje z uničevanjem in siromašenjem enega najlepših evropskih mest, Ljubljane, ki ga spodbuja in zagovarja župan Zoran Janković. Ni je dobil v upravljanje od prejšnjih generacij, ki so vlagale vanjo svoj trud in umetniški dar, ampak od prihodnjih generacij, ki bodo spraševale: "Kdo nas je tako osiromašil?" Ko bo odšel, bodo ostali za njim prah, beton in nočna môra. 

Karel Lipič, univ. dipl. inž., predsednik ZEG