Za slovo od papirnatih podjetij

Triglav film je v letih od 1952 do 1963 res beležil vrsto uspehov in se nato umaknil iz prve vrste filmskih proizvajalcev na jugoslovanskih tleh. Ni propadel, kot je zapisano, temveč je deloval pod svojim prvotnim imenom do konca leta 1974, s 1. januarjem 1975 pa se je pripojil k Viba filmu. Iz nekoč treh filmskih podjetij, Triglav filma, Filmservisa in Viba filma, je v nekaj letih nastalo enovito filmsko podjetje. Svojčas je imel Triglav film kar devet dramaturgov, kar je bilo za slovenske filmske razmere verjetno preveč. Viba je imela v šestdesetih letih dva dramaturga, konec sedemdesetih let tri. V začetnih letih povojnega razvoja filma pri nas je imel Triglav film 245 zaposlenih, največ v neposredni proizvodnji. Danes jih ima Viba vseh skupaj 15, od tega polovico v administraciji. Ko se je Triglav film pripojil k Viba filmu, je nastalo dokaj trdno jedro poznavalcev filmske stroke tako na administrativnem kot na tehničnem področju, kar je omogočalo nekaj uspešnih let slovenske filmske proizvodnje ter domačih in mednarodnih uspehov, ne samo festivalskih, temveč tudi poslovnih in prodajnih. Ne nazadnje je znani in mednarodno uspešni film Železni križ režiserja Sama Peckinpaha prišel v Jugoslavijo skozi poslovne vezi sodelavcev Triglav filma. V Ljubljani je s televizijskim igranim filmom debitiral nemški režiser Wolfgang Petersen, ki je zaslovel s filmom Podmornica, nato pa naredil kariero v Hollywoodu. To je bil čas številnih festivalskih nagrad in tržnih uspehov Sreče na vrvici, Idealista, Vdovstva Karoline Žašler, Učnih let izumitelja Polža in ne nazadnje domače uspešnice To so gadi. Triglav film, pripojen k Viba filmu, je šel skupaj z Vibo v likvidacijo 31. januarja 1991. Današnjo Vibo veže z nekdanjim Viba filmom samo ime.

Zakaj je leta 1963 umolknil Triglav film in se počasi umaknil v ozadje slovenskih filmskih dogodkov? Filmski ustvarjalci, zlasti režiserji, pa tudi organizatorji proizvodnje, so trdili, da je slovenski film sposoben izdelati pet celovečernih igranih filmov in 20 kratkih na leto. Dejansko sta bila posneta po dva filma. Slovenski režiserji in celotne filmske ekipe so delali na Hrvaškem, v Bosni, Makedoniji, včasih so šli že pripravljeni projekti v katero od drugih republik, kjer so imeli denar, ne pa tudi primernih projektov. Leta 1960 so tedanjemu direktorju Triglav filma Branetu Tumi na Izvršnem svetu SRS in Republiškem sekretariatu za kulturo, prosveto in znanost zaradi dvomov o sposobnosti slovenske filmske produkcije rekli, naj kar posname, kar je pač za snemanje pripravljeno, in če bo pet filmov posnetih, se bo našel tudi denar. Po uspehih filmov X-25 javlja in Veselica leta 1960 je produkcija kar tekla in leta 1961 so nastali filmi Balada o trobenti in oblaku, Ples v dežju, Družinski dnevnik, Ti loviš, Nočni izlet… Filmska stroka je uresničila svojo oceno, da je sposobna posneti pet filmov na leto. Žal politika ni držala besede. Prekoračitev obsega domače proizvodnje se je Triglav filmu maščevala, Viba film pa je bila deležna družbene kritike zaradi Nočnega izleta. Prevedeno v današnje povprečne filmske cene je izguba znašala najmanj dva milijona evrov.

Prodaja je bila že od nekdaj šepava plat slovenskega filma, a tako slabo kot danes ni bilo nikoli. To se kaže v sedanji organizaciji slovenskega filma. Kdo so naši filmski producenti? Režiserji in nekdanji organizatorji snemanja, direktorji filmov, ljudje, ki opravljajo svoje delo na področju priprav, snemanja in domačega plasmaja. Film pripeljejo do premiere in s tem je njihove skrbi konec. Režiser se ne briga za prodajo "starega" filma, on se razgleduje že po novem. Organizator snemanja, direktor filma mora pripraviti obračun, poročilo, išče si delo pri novem projektu… Nikoli se ni ukvarjal s prodajo filmov, negoval stikov s tujimi distributerji, iskal zvez s televizijskimi uredniki, ki kupujejo filme… Saj od tega tudi nič ni imel. Nemški model prepušča ves tržni zaslužek tistemu, ki ga ustvari. S tem ga stimulira, da skrbi za boljšo prodajo. Pri nas smeš zadržati svoje odstotke, kar pa je neprimerljivo z zaslužkom od novega projekta, ki si ga priboriš na Filmskem skladu.

Ugotavljamo torej, da so naši producenti bolj izvršni kot pa dejanski producenti. Zakaj izumljati toplo vodo, ko pa se lahko ozremo naokrog po Evropi in si pomagamo z že obstoječimi modeli, ki uspešno delujejo po evropskih pravnih normah? Oblikovati Osrednjo filmsko institucijo, kot to imenuje mag. Samo Rugelj, bo veliko lažje kot priti do ustreznih kadrov, ki jih slovenski film nima. Ne šola jih AGRFT, ne šolajo jih zasebne medijske šole, ne šola jih niti izobraževalni center RTVS, in z marketingom filmske in TV-produkcije se ne ukvarja nobena fakulteta v Sloveniji.

Slovenski film ni vzgajal filmskih tržnikov, agentov, ki bi prodajali filme in iskali projekte za realizacijo v naših studiih. V mislih imam tisti del, ki sodi pod državno okrilje. V sistemu, v katerem vsak vidi zgolj sebe in svoj film, v katerem ni zaposlovanja mladih ljudi, v katerem ni praktičnega izobraževanja mladih, je iskanje novih institucionalnih oblik brez kadrov strel v prazno. Ali je današnja Viba sposobna nuditi storitve za zahtevnejše projekte? Ni! Filmski studio Viba film kot javni zavod pod okriljem ministrstva za kulturo s sedanjo kadrovsko zasedbo ni sposoben nuditi storitve večjega obsega. Zaposlovati ne sme, ker v državni upravi velja prepoved zaposlovanja, za Viba film kot javni zavod pod okriljem ministrstva za kulturo pa veljajo isti predpisi kot veljajo za državno upravo.

Danes nihče ne prepoveduje Filmskemu skladu, da z javnimi razpisi izvaja bolj aktivno programsko politiko, da tematsko opredeli programske usmeritve, kot so mladinska tematika, ekranizacija slovenskega literarnega dela, zgodovinska tema itd. Kar sem zapisal o pomanjkanju sposobnih kadrov, velja tudi za vodstva Filmskega sklada.

Še na en pojav bi opozoril: izobrazba in znanje jezikov. Ista država, ki vlaga veliko denarja v izobraževanje, pri filmu daje denar ljudem s pomanjkljivo izobrazbo. Kaj ko bi bilo sestavni del številnih vprašalnih pol, dokazil iz sodnega registra, bančnega stanja itd. tudi spričevalo o univerzitetni izobrazbi? Navsezadnje če snemaš za očetov denar, je to družinska zadeva, če pa snemaš za davkoplačevalskega, je to stvar javnosti. Če imamo šole, ki izdajajo spričevala, potem jih vsaj upoštevajmo.

In za konec: Evropa je polna papirnatih podjetij, "one man bandov", firm, ki poslujejo doma. Ko sem obiskal enega nekoč najmočnejših filmskih producentov v Nemčiji, v Berlinu živečega poljskega Žida Arturja Braunerja, sem bil presenečen, ko me je sprejel doma. Še tajnice ni imel. Čemu? Filmske zgodbe lahko bere doma, ko pa snema film, gre v studio. Vsekakor se pa strinjam z mag. Samom Rugljem, da so spremembe sedanjega stanja nujne. Potrebujemo bolj vitalno kinematografijo.