Rušitelji so tudi rešitelji

Odobrena rušitev starega stavbnega kompleksa iz sredine 19. stoletja, ki je vpisan v register kulturne dediščine, bo nedvomno v delu strokovne javnosti iz vrst arhitektov ponovno sprožila žolčno negodovanje, češ da je ministrica pokleknila pod pritiskom kapitala, pri čemer da je zasebni naložbenik že pred leti odkupil Kolizej samo zato, da bi ga porušil in nato čim več potegnil iz zemljišča.

Toda veliki ljubljanski stavbni naložbenik tega niti ni nikoli skrival niti mu tega nihče ne more očitati. Še hvala bogu, da ga je kupil in potem sicer s težko mujo, a vendarle, izplačal "podedovane" kolizejske najemnike. Uradno izpraznjeno poslopje je zdaj že dve leti zaplankano, a kljub zabitim vratom še zdaleč ni prazno. Je novo zatočišče brezdomcev, tako kot sta bila svojčas Cukrarna in tudi Bellevue. Tako je z objekti kulturne dediščine vsemi po vrsti, s katerimi ne država ne mesto dolga desetletja nista vedela, kaj početi, kaj šele, da bi jih ustrezno zavarovala pred klavrnim propadanjem.

Ob malomarnih in neučinkovitih uradnih varuhih preštevilnih objektov naše kulturne dediščine postajajo zasebni naložbeniki glavni rešitelji marsikatere "sramote", ob katero se spotikamo v prestolnici. Tako bo Bellevue, kot kaže, reševala - deloma podrla, deloma razširila - in po postavljenih kulturnovarstvenih pogojih uredila družba Mawared Internaional. Avstralski poslovnež slovenskega rodu, na primer, pa se je lotil obnove in oživljanja zapuščenih gostinskih prostorov na vrhu Nebotičnika, ki jih je odkupil od Kapitalske družbe.

Denarja za vzdrževanje in ohranjanje, kaj šele oživljanje objektov kulturne dediščine je tako na državni kot na lokalni ravni vselej premalo. Veliko pa je tudi jalovo zabitega v zaprašene kupe nikoli uresničenih projektov. Sedanjemu ljubljanskemu županu moramo priznati, da zna od zasebnih naložbenikov nekaterih sicer urbanistično spornih projektov zmerom iztržiti nekaj tudi za širšo korist. Tako tudi soglasje za rušenje Kolizeja, o katerem sta se s kulturno ministrico načelno dogovorila že pozimi, nalaga naložbeniku Anderliču, da bo sofinanciral obnovo nesrečne Cukrarne. Zanjo so imeli različni naložbeniki, projektanti in mestni urbanisti v preteklosti že nič koliko "vizij", od ho(s)tela, študentskega doma do trgovskega središča, na koncu pa bo, kot kaže, po obnovi služila kot upravno središče, v katerem bodo meščani lahko na enem mestu opravili vse posle z državnim in mestnim uradništvom. Toda tako država kot MOL sta z naložbami že do vratu v posojilih, zato je vprašanje, kdaj se bodo dejansko lotili cukrarniške podrtije. Anderlič pa očitno še ni v finančnih škripcih. Poleg tega, da namerava namesto porušenega Kolizeja do leta 2015 za 200 milijonov zgraditi veliko koncertno dvorano ter hotel najvišje kategorije pa še kakšno stanovanjsko vilo zraven, bo kot odpustek za rušitev razrahljanega Kolizeja finančno podprl mestno-državni projekt sanacije še bolj zdelane Cukrarne. Tako se dela. Samo da ne bi trajalo naslednjih dvajset let.

Izsek

Denarja za vzdrževanje in ohranjanje, kaj šele oživljanje objektov kulturne dediščine je tako na državni kot na lokalni ravni vselej premalo.