Subverzivni "idiot"

Čeprav je ta "partikularna aluzija" zavajajoča in obenem točna: zavajajoča, ker je Cohenova komika povsem drugačna od Grouchove, se pravi prej idiotska kot intelektualistična, bolj situacijska kot verbalna in raje prostaška kot duhovita; in točna, ker so njeni učinki včasih prav tako subverzivni kot pri bratih Marx. Cohenovska komika namreč niti najmanj ni lagodna, všečna ali prijetna, nasprotno, to je komika, ki gre čez rob, ne le rob "dobrega okusa" (to zmore že najbanalnejša komika), marveč čez rob vsakega okusa; predvsem pa in v tem tudi doseže subverzivnost čez rob mentalnih, vedenjskih, ideoloških idr. stereotipov in klišejev.

Toda slednje je bolj veljalo za Borata oziroma že omenjeno Učenje o ameriška kultura kakor pa za njegov zadnji film Brüno (2009), v katerem je uporabil lik iz svojega televizijskega Da Ali G Show (2000). To je lik dunajskega televizijskega poročevalca o modi Brüna, ki izgubi svojo oddajo, ko s svojo obleko, na katero se prilepi vsa bližnja garderoba, uniči modno revijo v Milanu. Ta Brüno pa je tudi ali predvsem gej in večina skečev v tem filmu temelji prav na njegovih gejevskih provokacijah v stilu "mockumentary" oziroma lažnega in norčavega dokumentarca. Kar pomeni, da s svojimi včasih ultravulgarnimi in idiotskimi štosi in šovi nadleguje realne ljudi, ki so praviloma videti avtentično presenečeni in šokirani (obstaja pa tudi izjema, kot je tista gospodovalna in masivna svingerka, ki Brüna prebiča, ker se noče sleči in se izmika njeni pohoti). Toda problem s temi gejevskimi provokacijami je v tem, da so nekatere tako pretirane, da bi le stežka veljale za kakšno satiro na račun ameriških predsodkov o homoseksualnosti. Zato se zdijo bolj posrečeni Cohenovi skeči z "dobrodelnimi" akcijami, ki s svojim drastičnim norčevanjem iz mirovnih misij na Bližnjem vzhodu in v Afriki vendarle zadenejo tudi ob "nekaj realnega". Seveda pa je v tem filmu še najbolj "realno" prav in zgolj Cohenovo burkaško, ekscesno, izzivalno in "neokusno" komedijantstvo.