Toda sklepna dneva s klubskimi začimbami sta postregla z glasbenimi in poslušalskimi stopnjevanji iz koncerta v koncert. Klubski nastopi - med njimi liričnega portugalskega pianista Joaa Paula, improvizacijskega dvojca tolkaca Zlatka Kaučiča in pihalca Evana Parkerja ter kvarteta japonske pianistke Satoko Fujii so bili še naprej dobro obiskani. Poletno gledališče se je napolnilo, godbe so bile radoživejše, izzivalnejše in predstavljene na višji izvedbeni ravni, vse do stoječih ovacij, ki jih je v soboto doživela "banda" muzičistov, zbrana okoli kontroverznega newyorškega skladatelja, dirigenta in saksofonista Johna Zorna.
Nič manj hecne niso bile preobrazbe občinstva. Na petkov večer (ljubljanski dan za "izlazak u grad") je bilo občinstvo pisano, nekakšna zmes med brezkrvno amorfnostjo srednjega razreda, kakršnega je privabil "Rončelov jagodni izbor" na ponedeljkov koncert Gilberta Gila v okviru prireditev Festivala Ljubljana (kar je bil v osnovi bizaren nesporazum), razpoznavnim majhnim trdim jazzovskim jedrom in ljubitelji "latinske" spevnosti, predvsem muzikalnosti francoskega harmonikarja Richarda Galliana in klavirske gibčnosti kubanskega pianista Gonzala Rubalcabe. V soboto pa je v Križankah - sicer povsem pričakovano eksplodiralo. Generacijski razpon je bil zares širok, občinstvo očitno bolj "alter", rockovsko in jazzovsko, poznavalsko, zvedavo in fetišistično - tudi iz sosednjih držav. Zgolj v namig, ki sicer hodi po tenkem robu "družabnih kronik": posebej za to priložnost je iz Pariza na ogled koncerta priletel vedno pristno radovedni skladatelj Vinko Globokar. O Zornu pač zadnji dve desetletji razglabljajo in se tudi kregajo v zelo različnih krogih.
Sicer pa: Richard Galliano in Gonzalo Rubalcaba sta potrdila ugled sijajnih in tenkočutnih glasbenikov, ki se vešče sprehajajo in preklapljajo med različnimi glasbenimi tradicijami. Jazzovsko swinganje ter harmonsko ogrodje sta učinkovit skelet za projiciranje baladnosti, liričnosti, odete v dinamično in intenzivno igro drobnih kontrastov kvarteta, ki si ne dovoljuje postankov. Internacionalnost skupine - Francoz, Kubanec, odlični električni basist iz Kameruna Richard Bona in ameriški bobnar Clarence Penn - dovolj zgovorno izpričuje transnacionalnost sodobnega muziciranja, ki je v nenehnem dialogu z jazzom. Sklepni Piazzolov tango je bil obvezen podpis harmonikarja, ki je bil njegov učenec, sodelavec in imenitni nadaljevalec tradicije ustvarjalnih in dramatičnih "meharjev" v sodobni glasbi. Če bi kdo rekel, da je to današnji "mainstream" v jazzu, bi zgrešil. Na žalost, kljub slovesu glasbenikov in prijazni blagozvočnosti, še vedno ni.
Zares prijetno presenečenje je bil koncert mlade brazilske zasedbe pod vodstvom virtuoza na mandolini Hamiltona de Holande. Ne samo nenavaden inštrumentarij (mandolina, bas, bobni, kitara, kromatične orglice), tudi način prevajanja v jazzu redkega strunskega glasbila iz "lokalnih" form v bopovsko strukturacijo in nazaj v folk je bil osvežilen, svetal in nadvse simpatičen. Dva virtuozna solo kosa na mandolini sta samo utrdila Brazilčev sloves prodirajočega talenta na redko izkoriščenem glasbilu.
Pri Johnu Zornu in "njegovih" pa nič novega. To je dobra novica. Znanja, "polimuzičnosti" in značilne pišmevuhovske drže je enostavno preveč, da takšen zbor glasbenikov iz vseh "žanrskih vetrov" ne bi proizvedel muzike. Tokrat pa so bili še vsi po vrsti dobro razpoloženi: Marc Ribot, Jamie Saft, Trevor Dunn, Chris Wood, Cyro Baptista, Kenny Wollesen, Joey Baron, Billy Martin. Osrednji del Zornovega večera v treh delih je bil tisti najbolj Zornov iz zadnjih let - sedeči samoljubni komponist, ki dirigira in sproti organizira lahkotne "surf" komade, banalno spevne in sproti zdinamizirane, kolikor jih odigra nabriti bend. Odgovor, zakaj ta model deluje in obenem marsikoga iritira, je v glasbenikih, ki jih igrajo: znajo ogromno, so improvizatorji razkošnega znanja in individualnega zvena, ki znajo iz miniature narediti norost. Zorn je pri komponiranju vedno pisal in izhajal iz konkretnih glasbenikov v mislih. Empatija med njimi je prevelika, da ne bi nedolžna pesmica zazvenela kot zlovešč rock komad ali jazzovska balada iz petdesetih. S te perspektive je večina za nazaj drugače gledala na kombinacije "slogovno" pestrih improvizacijskih miniatur v uvodu, ki so dale nekaj dobrih kosov, momentov, od tolkalskih do rockovskih, ki se izneverijo pričakovanjem. Šibki člen večera, ki je upravičeno naelektril vzdušje, je bil koncert tria Medeski, Martin in Wood. Trio je močnejši v avtorskih komadih kot v interpretacijah Zornovih knjig judovskih viž. Pa vendar, Zornov večer je upravičil izbor na festivalu. Ta newyorška downtown scena je v zadnjih petindvajsetih let glasbenemu svetu preprosto dala preveč, da je ne bi dobili v celostnem paketu - po Naked City, Masadi in električni Masadi.