Umetnost spremembe

Da bi jo lahko uvideli, je treba narediti preskok, zapustiti os standardne logike. Umetnost spremembe, pravi Kordeš, leži v tem, da pobegnemo iz utesnjenega enodimenzionalnega iskanja resnice na drugo raven.

Gospodarska oziroma civilizacijska kriza, v katero nas je pahnilo prav opisano enodimenzionalno reševanje problemov, kliče prav po tovrstnih paradoksih, ki bi odprli pot na drugo raven. To je seveda zahtevno in ustvarjalno početje, ki mu lahko brez pretiravanja rečemo umetnost. Kajti kolikor bolj smo del sistema, toliko težje se izvijemo iz njegove logike, pa če je vztrajanje pri njej še tako pogubno. Vsi veliki oziroma pomembni sistemi, ki so se zdeli tako rekoč večni, so se v veliki meri sesuli prav zaradi nezmožnosti njihovih akterjev, da bi ob nakopičenih problemih rešitve poiskali zunaj okvirov logike lastnega sistema. Ta jih je nato "logično" pokopala. To se je zgodilo rimskemu imperiju, nacizmu, komunizmu, to je zadelo vse velike kulturne "iznajdbe" človeštva - tradicionalno družino, medije, hierarhične strukture vodenja, to se zdaj dogaja tudi kapitalizmu, na makro in mikro ravni.

Vzemimo na primer tradicionalne medije, v prvi vrsti tisk, ki prav po šolsko odslikavajo vso nemoč iskalcev rešitve. Lastniki od Kopra do Maribora si na vse kriplje prizadevajo za njihovo in (svoje) preživetje natanko s tistimi ukrepi, ki so krizo generirali ali pa jo dodatno zaostrujejo. Bolj kot je jasno, da je odvisnost od političnih in ekonomskih centrov moči na dolgi rok smrt za kredibilnost tiska in posledično za naklado, bolj se petani in šroti oprijemajo prav te strupene bilke. Ker jim kratkoročno omogoča, da jim ni treba ven iz sistema - sistema moči, (pre)velikih dobičkov, sončenja v navideznem prestižu. In bolj kot je jasno, da bodo v boju z "novimi" mediji lahko preživeli le tisti "stari" mediji, ki bodo ljudem ponudili vsebine, ki jih ti resnično potrebujejo za življenje, ne za zapolnjevanje časa, bolj novinarje z vsemi sredstvi silijo v produkcijo poceni, instant novinarskih izdelkov. Ker so novinarji le še "stroškovna mesta", so upravam vse ljubši tisti med njimi, ki "znajo" svet pokrivati iz pisarne in "raziskovati" tako in toliko, da lahko vsak dan priobčijo članek, še raje dva. Misel, da mora novinar videti, da bi lahko razumel, in razumeti, da bi lahko videl, je za slovenske časopisne upravnike, vsaj za tiste, ki jo razumejo - nočna mora. Ker stane. Avtonomija je zato samo še fraza. Ki se je niti voziti ne da, kljub avtu v imenu (jah, pa še porsche ni). Enemu od slovenskih časopisnih mogotcev - tistemu, ki vozi porscha -, se je zato, naveličanemu urednikov z idejami, zazdelo, da mora novinarsko sodrgo ukrotiti z več nadzora. Od odgovornega urednika je inovativno zahteval, da da urednikom v podpis pogodbe, po katerih njihov mandat ne bo vezan na njegovega, petletnega. Če boste pridni, če ne boste preveč trošili in če boste pripravili svoje podrejene, da bodo delali bolje za manj denarja, boste po enem letu morda še ostali uredniki, o tem pa bom seveda odločal jaz, po svojih merilih, se je glasila motivacijska formula, ki naj bi izvlekla časopis(e) iz krize. Popoln nadzor nad novinarji in uredniki je seveda prav tisti nadzor, ki je v preteklosti naredil iz medijev oprode drugih centrov moči in državljansko novinarstvo povzdignil v upoštevanja vrednega konkurenta, čeprav mu manjka prav tisto, kar je načelno kvaliteta novinarstva - zaupanje konzumentov. Takšen nadzor lahko zato privede samo do (samo)kastracije novinarstva, niti po naključju pa do presežka tistih idej, ki bi mu vrnile dostojanstvo in moč. Tudi na trgu.

Na univerzi se je pred časom skupini profesorjev utrnila "odrešilna" ideja. Neskončnim polemikam, koliko in kako kdo dela, so sklenili narediti konec s sistemom vrednotenja in nagrajevanja pedagoškega in raziskovalnega dela. Ljudje so namreč po naravi leni, se je glasila skrita predpostavka, zato je treba njihovo delo nadzorovati in meriti. Projekta so se lotili znanstveno, s koeficienti, urami, specifikami. Rezultat je bil popoln polom. Izkazalo se je, da si je v resnici spet en pogled poskušal podrediti druge, naravoslovna paradigma družboslovno in humanistično. Konkretno pa je bila dilema videti takole: raziskovalec genetike do raziskovalnih spoznanj prihaja v laboratoriju, etnolog in arheolog na terenu, toda kje in kako raziskuje filozof? Če se mu filozofska ideja, ki utegne postati temelj nove filozofske šole, porodi na primer na stranišču med opravljanjem se-ve-česa, ali se mu bo ta čas štel v raziskovalno ali kakšno drugo dejavnost? Tovrstna vprašanja so seveda s posebnim veseljem zastavljali prav filozofi, ki premorejo pač največ orodij za razklepanje "začaranih" sistemov.

Na filozofski fakulteti so tedaj zmagali filozofi. Tudi v novinarstvu in ekonomiji bi morali ubijajočo stroškovno logiko prebiti z dvigom na drugo raven. Lahko bi denimo poskusili s koncepti na vrednotni osnovi. Na primer s spoštovanjem in zaupanjem v delavce. Rezultati bi znali biti presenetljivi.