Iran krepi medijsko revolucijo

Medijska industrija toži, da je v krizi. Nihče več ji ne plačuje oglasov, časopisi so zaradi cene papirja in distribucije postali predragi, natiskane novice pa zarjavijo, še preden pridejo v roke bralcev. Na smeh mi gre, ko pomislim, koliko ur, sestankov in razprav porabijo vsak dan v uredništvu New York Timesa, ko se odločajo o postavitvi prve strani tiskane izdaje. To je spomenik, ki ga njihova spletna stran ruši v prah 24 ur na dan.

Tako imenovana zelena iranska revolucija, o pomenu katere se zdaj cufajo analitiki, očividci, ideologi in blogerji, je pospešila medijsko revolucijo, ki je zdaj tik pod vreliščem (tipping point). Socialne mreže, kot so Facebook, Youtube, Flickr in Twitter, so nam bile na voljo, še preden so v Teheranu razglasili rezultate volitev. Tudi poročevalci in televizijske mreže s celega sveta so bile na licu mesta v trenutku, ko so se na ulice Teherana zlile prve množice protestnikov. In vendar, kako je mogoče, da CNN iz Irana kot vir svojih novic uporablja Twitter? Samo zato, ker so ga zaradi slabega poročanja napadli milijoni uporabnikov #iranelection in podobnih Twitterjevih skupin? O vlogi Twitterja v iranskih dogodkih se je pretiravalo. Navdušenci nad tem internetnim orodjem mu pripisujejo nadnaravne sposobnosti (k temu se nagibam tudi sam), spremljevalci tradicionalnih medijev, ki ne sledijo medijski revoluciji, pa sumijo, da gre za novega trojanskega konja zahodnega imperializma. Z iranskimi oblastmi tulijo v isti rog, ko trdijo, da ima Twitter subverzivne lastnosti, da sta internet in Twitter v Iranu povzročila izgrede in nestabilnost. Nasprotno pa izkušeni opazovalci medijev zatrjujejo, da bi iranske oblasti lahko popolnoma zablokirale internet, pa tega niso storile zaradi gospodarskih posledic.

Močno upočasnjeni internet je le deloma zavrl dejavnost lokalnih blogerjev, ki so kot vsi protestniki, pa naj gre za Kitajce, Moldavce, Gruzijce ali Irance, iskali stik s svetom. Kot že rečeno, sem dogodke v Iranu spremljal po vseh medijih, med omejenim in povsem nadzorovanim številom lokalnih uporabnikov Twitterja (ti stalno zamenjujejo strežnike in proksije) pa sem za svoje izbral deset virov. Za enega od teh je poročalo deset oseb na različnih točkah v mestu. Ta vir je v prvih dveh dneh protesta pridobival tisoč tujih uporabnikov na uro.

Kot trdi Biz Stone, eden od soustanoviteljev, je Twitter orodje, ki ga oblikujemo in si ga prilagajamo vsi uporabniki. Jaz ga uporabljam kot lastno informacijsko mrežo, ki jo deloma posredujem naprej. V primeru iranskih volitev je Twitter v živo poročal o dogodkih z iranskih ulic. Toda kasnejše preverjanje, primerjanje informacij in pa izbira virov so tudi za posameznika zelo resno in naporno uredniško delo. Zato sem bil vesel, ko sta medijska orjaka, Guardian in New York Times, v dneh po volitvah na svojih spletnih straneh začela uporabljati Twitterjeve informacije, se še za korak približala medijski revoluciji in si tako povečala možnost za lastno preživetje.