Politika tankih rezin kruha

Taka odpornost na neuspeh in zaverovanost, da enkrat mi že mora uspeti, je bogastvo, ki izhaja iz družbe, kjer se moraš zanesti predvsem nase. Socialne mreže preprosto niso stkane tako na gosto, da bi zadržale padec do tal. Tak sistem je po eni strani krut do posameznikov, ki niso obdarjeni s pametjo, iznajdljivostjo, delavnostjo, odločnostjo ali strastjo, po drugi pa izjemno spodbuden za razvoj podjetništva. Kot je v nedavnem intervjuju v Dnevniku povedal Matjaž Čadež, predsednik sveta Gazel in tudi sam zlata gazela, mora podjetništvo v sebi nositi klice dolgoročnosti in tudi nekaj tveganja. V nekaterih državah zelo veliko tvegaš, če nič ne tvegaš. Svojo usodo najbolje nadziraš, če ustanoviš in razvijaš lastno podjetje.

V drugih družbah, kjer je solidarnost vrlina, damo veliko na močno socialno mrežo. Socialno mrežo razumem kot civilizacijski dosežek, saj v takih državah ob zidovih železniških postaj navadno ne spijo ljudje, zaviti v oguljene odeje, v bolnišnici te praviloma ne vržejo skozi vrata, če si ne moreš plačati osnovne zdravstvene oskrbe, revni otroci imajo možnost, da se izobrazijo ... Vse to zvišuje povprečni življenjski standard in ustvarja družbo, v kateri je lepše živeti. Oziroma bi moralo tako biti.

A težava poudarjeno socialne družbe je, da ljudje verjamemo, da je lepo življenje naša pravica, in ne ugodnost, ter da je dolžnost nekoga drugega, da zagotovi, da tako ostane. Ta nekdo drug je imaginaren pojem države, ki premetava milijarde evrov, ki se tja stekajo same od sebe. Toda kaj se zgodi, ko država ne more več pobrati toliko milijard, kot jih delovanje socialne mreže potrebuje? Kadar se nam v domačem krogu stanjša družinski budžet, se odpovemo novim čevljem, avtomobilu, počitnicam, popravljanje ograje prestavimo na boljše čase. Od države pa pričakujemo, da ne bo ničesar zmanjšala, ampak bo preprosto vzela toliko, kot smo se navadili, da potrebujemo. Ko so Marii Antonietti, kasneje obglavljeni francoski kraljici, povedali, da je ljudstvo lačno, da nima kruha, je mirno odgovorila: "Če nimajo kruha, naj jedo kolače." Tako se vedemo sami, ko smo soočeni s ceno socialne države. Da, vemo, da je recesija, toda prav bi bilo, da bi zdravstvena blagajna razširila brezplačne posege, lepo je, da občina plača stroške otroškega varstva v vrtcu, tudi dijaki naj imajo brezplačen obrok ... Če nimaš za kruh, si privošči kolače.

V Sloveniji ni nič drugače kot drugod: kruh in kolače pečejo samo v gospodarstvu. Več jih spečejo, bolj smo siti. Če jim zmanjkuje moke, se peka zmanjša. Ostati brez kruha in kolačkov je hudo. A če nekateri mislijo, da je rešitev v kaznovanju pekov, morda kar obglavljenju, potem se zavzemajo za dolgoročno politiko tenkih rezin kruha. Redki razumejo, da bi slovenske peke morali nositi po rokah. Tudi med politiki ni junaka, ki bi priznal, da so podjetniki in menedžerji tisti posamezniki, ki premorejo pamet, iznajdljivost, delavnost, odločnost in strast do ustvarjanja - dobri imajo vse te lastnosti - in da smo od njih odvisni vsi, ki se težko odpovemo varnemu, pa četudi skromnemu delovnemu mestu in nikoli ne prestopimo tveganega praga podjetništva ali vrhnjega menedžmenta. Ti ljudje ustvarjajo in ohranjajo delovna mesta, polnijo državno blagajno in vzdržujejo socialno mrežo. Večinoma gre za zelo razgledane ljudi, ki tvorijo slovensko intelektualno elito. Grozljivo je, ko slišiš vodilnega politika, ki na nacionalni televiziji grobo zavrne razmišljanje gospodarstvenika o tem, da imajo lahko njegove poteze škodljive posledice za Slovenijo, z besedami, da je skrb za dobro Slovenije njihova, menedžer pa naj samo razmišlja o tem, kaj je dobro za podjetje. To je čisti kontrapunkt trkanju na menedžersko in podjetniško vest, naj se vedejo družbeno odgovorno, je pa skladno s škodljivim načelom, da bodo neuspešni pri nas družbeno zaznamovani.

Ne vsi, večina menedžerjev in podjetnikov pa vendarle je cepljena z družbeno odgovornostjo. Marsikatera gazela je že toliko zrasla, da za okolje ne pomeni samo nova delovna mesta, temveč tudi pozitivizem in podporo lokalnim projektom. Gazelje gibanje je prispevalo k temu, da je podjetništvo postalo prepoznano, v posameznih primerih, kjer je navzven videti, kot da delajo brez napak, tudi cenjeno in občudovano. Tuš, Boscarol, Akrapovič, Čadež ... so posamezniki, ki so postali prepoznavne osebe v našem prostoru. Sprašujem se, ali bi jih kljub temu, da so s svojimi podjetji doslej omogočali delo množici ljudi, plačali več milijonov davkov in dali vzor, da je mogoče uspeti, privoščljivo polili z gnojnico, če bi nenadoma storili poslovno (in ne kazensko) napako? Družba, ki ne tolerira napak, spodbuja status quo, saj tisti, ki ne dela, tudi ne greši. A da bi šli naprej, ne moremo ostati na istem. Moramo se spremeniti, to pa pomeni, da spremenimo svoj način razmišljanja in dojemanja sveta okoli nas. Slavimo uspeh. Spodbujajmo drug drugega, kajti potem bo nekomu od nas tudi uspelo. In to bo dobro za vse. Gazele so že tak primer.

Sonja Šmuc je izvršna direktorica Združenja Manager in članica sveta Gazel.