Nemogoče je mogoče

Za pestro dogajanje na slovenski obali gotovo skrbi koprski župan Boris Popovič, ki mu je treba priznati, da je podobo mesta spremenil na bolje. Nekoč zaspani Koper, v katerem se skoraj nič ni dogajalo, se je v nekaj letih razvil v prijetno turistično mesto, ki po novem lahko konkurira priljubljenim letoviškim krajem. Dobili smo promenado, prireditveni prostor, nov mandrač. Nekoliko sporen je le način, kako to počne, saj je Popovič avtokrat, ki pri doseganju svojih ciljev ne izbira sredstev. Če nisi z mano, si proti meni, razmišlja Popovič, zato mu mnogi oportunistično kimajo, spet drugi so tiho, ker si ne želijo težav. Kar si župan zamisli, to župan dobi. Zato je tukaj vse mogoče. Čez noč lahko v strogem središču mesta zrastejo palme, čez noč se spremeni prometni režim in so na vsakem koraku postavljena plastična krožišča, čez noč lahko zasedeš pomembno občinsko mesto ali pa izgubiš službo in se morda znajdeš na veleplakatu, na katerih župan rad obračunava z drugače mislečimi. In če si je župan zamislil, da bo podrl nekdanjo policijsko stavbo v središču mesta, ker ima nanjo slabe spomine, to pač naredi. Saj je vendarle jasno, kdo je zmagal na volitvah in kdo je zdaj v Kopru car. Svojo moč prek kolega Tomaža Gantarja že širi tudi po Piranu, medtem ko je po porazu na predčasnih volitvah v Izoli nad tem ribiškim mestecem vsaj za zdaj nekoliko obupal.

Ampak tudi zaradi tega je življenje na slovenski obali zanimivo. Ker je nemogoče mogoče. Ker lahko nekdanji reli dirkač postane župan, ker lahko v našem malem koščku morja vidite kita grbavca, ker lahko na plaži pred Bernardinom v lokalu skupaj z Janom Plestenjakom gledate, kako prometni minister s skupino na odru nažiga na bas. Ker so ob morju dovoljene sanje, ker ob morju pač veljajo drugačna pravila. Vsaj za nekatere.