Evropski demokratični privid

(Foto: Luka Cjuha)

Zaradi tega ne gre biti plati zvona, češ da je Slovenija postala dežela evroskeptikov, čeprav lista skeptikov na volitvah zagotovo ne bi bila brez možnosti, da se prebije v parlament. Ideja o demokratični združeni Evropi ima pri nas še vedno močne korenine, vendar praviloma spolitizirano, odtujeno, neučinkovito in grešno potratno delovanje Unije ne sproža samo vedno več kritik, ampak tudi nevarnejšo apatijo. In tu je glavni razlog, da je ljudem za te volitve vseeno.

Človek bi pomislil, da bo vsesplošna kriza sprožila trezen razmislek o tem, kaj spremeniti v kolesju odločanja EU, da bi bilo od tega več koristi za vse. A nič od tega. Prej nasprotno. Z našim denarjem plačana EU-propaganda nas skuša na sprevržen način prepričati, da ni težava v delovanju spolitiziranega in zbirokratiziranega vrha Unije, ampak smo problem mi, njeni navadni državljani, ki nevedni nočemo dojeti veličine odločitev politične smetane držav Evropske unije. Da nas je torej treba samo o tem podučiti, pa bomo vsakih pet let kar drli na volišča in se malodane pretepali za to, katerih sedem ljudi s slovenskim potnim listom bo sedelo v bruseljskem parlamentu.

Evropska parlamentarna mašinerija je sporna z več vidikov. Najprej bi bilo korektno razčistiti vprašanje, ali je evropski parlament, ki je zgolj mehanična preslikava modela nacionalnega parlamenta, sploh primerna oblika demokratičnega odločanja za meddržavno in mednacionalno skupnost, ki ni ne konfederacija ne federacija, še manj enotna država. Ali bolj konkretno: koga, na primer, poslanec Peterle v njem predstavlja? Komu je odgovoren? Sloveniji ne. NSi tudi ne. Še najbolj je vojak evropske krščanske ljudske stranke, kajti glasuje tako, kot se zmenijo v njenem vrhu. Tako je praviloma tudi z drugimi poslanci. Ne bi bilo torej pošteno državljane, denimo na referendumu, vprašati, ali so za tak parlament, ki služi predvsem strankarskim vrhovom, da poskrbijo zase in za svoje ljudi.

In zlasti, ali so (še) pripravljeni plačevati nekaj, kar ne odpravlja "demokratičnega primanjkljaja", kot nas prepričujejo evrokrati, ampak je prej demokratični privid, v katerem potrjujejo odločitve, sprejete nekje drugje. Letni proračun evropskega parlamenta se namreč vrti okoli 1320 milijonov evrov. To je ogromna vsota denarja, od katere gre samo za plače 785 poslancev, njihovih asistentov in 5000 uslužbencev krepko več kot polovica. Po zelo približnem izračunu nas je, na primer, poslanec Peterle neposredno stal več kot 2 milijona evrov (plača poslanca in njegovih asistentov ter nadomestila, stroški pisarn). Sedmerica skupno okroglih 14 milijonov. Po volitvah bo račun še nekoliko višji, kajti evropski parlamentarci so si plače občutno zvišali. Tisti iz Slovenije bodo s sedanjih nekaj več kot 5000 evrov poskočili na 7665 evrov mesečne (bruto) plače, kar je precej več, kot znaša plača predsednika države. Za njih so te volitve gotovo zelo pomembne.