Rehnov Vzemi ali pusti

Zoran Senkovič. (Foto: Bojan Velikonja)

Čeprav vse podrobnosti ponudbe še niso znane, je očitno, da sta obe strani v kompromisnem predlogu nekaj izgubili in nekaj dobili. Hrvaška je izgubila Mednarodno sodišče v Haagu, a ji je s predlogom, da tri sodnike določi prav to sodišče, če se državi ne bosta zmogli dogovoriti, uspelo ohraniti vsaj "haaškega duha". Slovenija se je izognila Haagu, kompenzacija za haaško navzočnost v tribunalu pa naj bi bila upoštevanje načela pravičnosti. Slovenija je dobila razsojanje na podlagi stanja na dan 25. junija 1991, Hrvaška ločitev pristopnih pogajanj od mejnega spora.

Toda podobnost z omenjeno oddajo se tu šele začenja. Na vrsti je razburljivo odpiranje škatel, ki so lahko polne presenečenj. V eni izmed škatel so skrite odločitve vlad in ratifikacija sporazuma o arbitraži v obeh parlamentih. V drugi je skrit odgovor na vprašanje, kaj se bo v nadaljnjih pogajanjih zgodilo s hrvaškimi dokumenti, za katere je Slovenija ostro trdila, da so prejudic meje in je zahtevala njihovo izločitev iz pristopnih pogajanj. Nekje pa so skriti domoljubi.

Ker je hrvaška stran spet, tako kot pri sporazumu Drnovšek-Račan, naredila taktično napako in že razglasila, da so optimisti, da so zadovoljni in da je predlog zelo blizu tistega, kar so si želeli, se bo na slovenski strani našlo dovolj patriotov, ki bodo ugotovili, da je potemtakem slovenska stran poražena in da je treba popraviti napake izdajalske diplomacije.

Prva poteza bo patriotsko zaviranje procesa ratifikacije arbitraže. Izhajajoč iz svetlih demokratičnih tradicij bo v eni izmed škatel lepo zapakiran tudi kakšen referendum o vstopu Hrvaške v EU, ki pa bi bil glede na težo in občutljivost problema veliko resnejši od tiste referendumske farse o vstopu Hrvaške v Nato. Obramba svetih državnih in narodovih interesov je namreč najbolj priročna tema za dviganje političnega ratinga.

Tudi Hrvaško čakajo škatle presenečenja. V eni je ugotovitev, da bo Slovenija še naprej lahko izkoriščala svoje članstvo v EU za zavlačevanje, v drugi pa spoznanje, da problem s Slovenijo ni edini pri odpiranju in zapiranju posameznih poglavij. Zato bo že sam uvod v sklepno dejanje (začetek dela arbitražne skupine) dolg, kar pomeni, da je hrvaški optimizem o hitrem nadaljevanju pogajanj bolj tiha predvolilna želja kot realna možnost. Prelaganje pogajalske konference EU s Hrvaško, predvidene za danes, na nedoločen čas je že prvi trk ob realnost. Če pa k temu prištejemo še to, da nobena tovrstna arbitraža ni končala dela prej kot v enem letu, dosjeja "hrvaško-slovenska" meja še lep čas ne bomo spravili na zaprašene arhivske police.

Ostaja uganka, katera stran bo prej izgubila živce oziroma si bo poskušala z dodatnimi zapleti in pogojevanji izboriti boljši izhodiščni položaj pred začetkom dela arbitraže in s tem tvegala, da dobi nalepko "grdi fantje". Nekaj časa je bila to Hrvaška, saj je nosila svoj odgovor na Rehnovo ponudbo v Bruselj skoraj tri tedne. Glede na to, da je Zagreb zdaj "še kar zadovoljen" z Rehnovo ponudbo, Ljubljana pa je previdna in zadržana, kaže, da smo zdaj mi kandidati za ne preveč laskavi naslov "nergači".

Po vseh teh letih "prijateljskega" reševanja spora v dobrem sosedskem duhu, ki ga vsebuje tudi Rehnov predlog, pa se je nemogoče izogniti slabemu občutku in črnogledosti, ko nekdo omeni "zmerni optimizem". Po vseh dosedanjih "zmernih optimizmih" so se namreč odnosi med državama vedno poslabšali.