Da je Gerhardu Dörflerju uspelo izboljšati volilni rezultat priljubljenega deželnega glavarja, ni zasluga njegovih političnih in predvolilnih spretnosti, temveč je predvsem izraz moči Haiderjevega mita. Če bi Korošce nenadoma doletela amnezija in bi si le ogledali dejstva in številke gospodarskega stanja, v katerem je njihova dežela, bi morale biti njihove volilne odločitve povsem drugačne.
Že pred letom dni so bili na voljo izsledki študije o tem, kje in kako mora varčevati Koroška. Izdelala jo je skupina strokovnjakov pod vodstvom nekdanjega predsednika zveznega računskega sodišča Franza Fiedlerja, a so analizo in predloge nujnih varčevalnih ukrepov zadržali v tajnosti. Opozorila, da so populistične obljube in narcisoidni projekti nekdanjega koroškega deželnega glavarja zvrtali globoko luknjo v deželno blagajno, so vse doslej ostajale brez posluha in tako je še vedno. Koroški javni dolg znaša 2,1 milijarde evrov in je že večji, kot je letni koroški proračun, s 4000 evrov na osebo je zadolžitev po glavi najvišja med vsemi avstrijskimi deželami, premoženje dežele je prodano. Ravno argumenti, s katerimi koroški vodilni politiki iz vrst Haiderjeve stranke propagirajo svoje vodstvo v južni deželi, so tisti, ki najmanj držijo. Koroška ni odprta in moderna dežela, vsekakor ni dežela, ki bi bila gospodarsko uspešna, kjer bi pospešeno nastajala nova delovna mesta, in ni dežela, ki bi v minulih letih znala gospodarsko izrabiti svojo bližino hitro rastočega gospodarstva sosede Slovenije na jugu. Medtem ko si napredne avstrijske dežele na vso moč prizadevajo, da bi bile meje do teh, v zadnjih letih hitro rastočih gospodarstev čim nižje in bolj prehodne, bi resda neizvedljiva ponudba, da se med Koroško in Slovenijo odstranijo Karavanke, na avstrijskem Koroškem izzvala paniko in ne odobravanja.
Zakaj Korošci tiktakajo drugače kot prebivalci drugih avstrijskih dežel, je v pogovoru za avstrijski dnevnik Der Standard nedavno skušal odgovoriti socialni psiholog Klaus Ottomeyer s celovške univerze. Koroška živi od preteklosti in se požvižga na prihodnost. Polovica avstrijskih Korošcev ima slovenske korenine, če že ne doma, so vsaj v družini starih staršev govorili slovensko. V času nacizma in tudi pozneje pod pritiskom močne germanizacije so ljudje slovenskih korenin postajali bolj nemški od Nemcev in so se svojega rodu sramovali. Med drugo svetovno vojno so z nasilnimi deportacijami slovenskega prebivalstva nastajale rane, ki se niso zacelile do danes, s partizanskimi vdori na drugi strani in še prej vojske kraljevine SHS iz časa plebiscita je nastala zgodovinska travma, iz katere je poznavalec temnih plasti človeške psihe Jörg Haider znal vedno iztržiti svoj politični kapital. Njegov mit in njegova dediščina zato to deželo še naprej držita v ujetništvu preteklosti .
