Načela zdravega življenja

(Foto: Bojan Velikonja)

V preprostem jeziku si je ta načela mogoče ponazoriti z nekaj preprostimi načeli zdravega življenja, ki nam jih svetuje vsak zdravnik. Zdrava in zmerna prehrana, dovolj gibanja, nič kajenja, zmerno uživanje alkohola. Mogoče še kaj, vendar ne veliko več. Sedaj pa si predstavljajte, da enega od teh načel kršite in zbolite. Bi zaradi tega trdili, da so vsa načela zdravega življenja napačna? Nekateri že, večina pa ne. K njim se večina vrača med boleznijo in po njej. Podobno je z liberalizmom. Pomena njegovih osnovnih postulatov se sicer vedno ne zavedamo, v današnjem času verjetno še najtežje, vendar to ne pomeni, da niso živi.

Ko danes opazujemo dejansko dogajanje, je očitno, da se je izjemno povečala stabilizacijska vloga države oziroma fiskalne politike. Ta poskuša delovati na dveh ravneh. Prvič, okrepitev finančnega sistema bodisi prek delnih nacionalizacij bodisi prek finančnih pomoči in odkupa slabih terjatev. Drugič, paketi neposredne stimulacije potrošnje in pomoči gospodarstvu. Zneski pomoči pri tem dosegajo zgodovinske rekorde. Za ZDA na primer obstajajo ocene, da obseg do sedaj sprejetih paketov stimulacije presega sredstva, ki so bila vložena v Roosveltov New Deal, Marshallov plan ali financiranje vietnamske vojne. Kot zadržek sicer velja navesti, da je večji del današnjega paketa namenjen preprečevanju razsutja finančnega sistema, vendar so te ocene kljub temu precej pomenljive. Podobno velja za preostale države razvitega sveta. Dejstvo je namreč, da bodo proračunski primanjkljaji v tem letu dosegli še nedavno popolnoma nepredstavljive višine (oceni za ZDA in Veliko Britanijo se na primer gibljeta okoli 8 odstotkov bruto domačega proizvoda).

Kljub vsemu očitnih znamenj olajšanja bremena krize še ni na vidiku. Mnogi zaradi tega pozivajo k še dodatni fiskalni ekspanziji, vse glasnejši pa je tudi glas tistih, ki pozivajo k previdnosti. Zavedati se je namreč treba, da vsi ti paketi državne pomoči niso zastonj. Da bo nakopičen dolg v finančni krizi treba plačati. Da obstaja nevarnost nakopičenja zelo veliko dolga. Tega pa se lahko odplača samo z višjimi davki v prihodnosti. Izpostavlja se torej vprašanje, ali podjetja in posamezniki, ki so danes deležni državnih spodbud, subvencij, olajšav, to dejansko jemljejo kot pomoč ali pa se vse bolj zavedajo tudi bodočega davčnega bremena in zaradi tega kljub pomoči ne povečajo trošenja, ki si ga za izhod iz krize vsi tako želimo. S teoretičnega vidika gre za pojav tako imenovane Barro-Ricardove ekvivalence, ki opozarja na zelo omejen domet ekspanzivne fiskalne politike v primeru, da jo ljudje povezujejo z bistveno višjim davčnim bremenom v prihodnosti.

V tekoči situaciji se zato kljub silnemu navdušenju nad keynesianizmom velja zavedati, da previdnost ni odveč. Tudi nam ljubi nobelovec Joseph Stiglitz, medtem ko govori o zmagoviti vrnitvi keynesianizma, opozarja, da se tega lahko še lažje zlorablja kot tržni fundamentalizem. Zato keynesianska politika danes v ZDA nima keynesianskih učinkov. Čeprav je to za zdaj še empirično nepreverljivo, se ne zdi popolnoma verjetno, da koncept Barro-Ricardove ekvivalence pojasnjuje, zakaj trenutna fiskalna ekspanzija ne zagotavlja hitrega izhoda iz krize. Če se to utegne nadaljevati, pa tudi bankroti držav niso izključeni. Kot kažejo nekatere sveže raziskave Kennetha Rogoffa in Carmen Reinhart, so bili bankroti držav v preteklosti pogosti, po večini pa so sledili krizam, v katerih je eksplodiral javni dolg. Zato moramo biti previdni in z navdušenjem nad keynesianizmom iti le toliko daleč, da bomo gospodarstvu dejansko pomagali iz krize, ne pa ga uničili. To je premislek, ki je vse bolj prisoten tudi drugod. Nemška kanclerka je zato že jasno dala vedeti, da obstajajo jasne meje državnega zadolževanja, v Nemčiji pa je zelo živa tudi razprava o eksplicitni omejitvi obsega državnega dolga v njihovi ustavi. Stiglitzeva priporočila po strukturnih reformah pa gre jemati smrtno resno.

V tej luči je treba gledati tudi na nov izum, ki ga je sproducirala slovenska ekonomska pop scena: solidarizem (glej Franjo Štiblar v Sobotni prilogi Dela). Na prvi pogled se sliši lepo. Vendar se vprašajmo, komu nov solidarizem najbolj koristi v državi z izrazito vlogo države blaginje in z drugo najnižjo stopnjo dohodkovne neenakosti v Evropi. Za solidarizmom boste našli obraze, ki so pod zastavo nacionalnega interesa skovali centre ekonomske moči na trhlih finančnih temeljih, ki ob kronični odvisnosti naših bank od tujega kapitala danes niso nič drugega kot eksplozivna finančna mešanica. S tem je Slovenija zaradi lastnih napak v skupini bolj ranljivih držav v današnji krizi. V državi, kjer je bila liberalna ideja vedno stigmatizirana, zaradi tega tudi nikoli dosledno implementirana, je zelo spretna medijska prevara, da je vzrok težav ravno liberalizem. Zato gre nov slovenski solidarizem razumeti predvsem kot solidarno jamstvo vseh nas davkoplačevalcev za napake nosilcev našega gospodarskega nacionalizma, ne pa solidarnost v smislu pravične delitve dohodka. Stroške tega bomo hitro občutili. To že kaže na primer višina obrestne mere, ki jo bo Slovenija morala plačevati na svoje novoizdane obveznice. Ta je približno dvakrat višja, kot jo danes plačuje Nemčija. Še pred letom dni razlik praktično ni bilo. Vsaka državna pomoč nas bo slovenske davkoplačevalce zato zelo drago stala. Še višjo obrestno mero na svoj dolg tujini bosta plačali državni banki. Zagotovo se bo morala država še bolj zadolžiti, da bo ti banki kapitalsko okrepila. Ker politika še vedno ne kaže pripravljenosti storiti nekaj s problematičnimi naložbami v vseh slovenskih bankah, bo največje koristi od tega imelo nekaj tistih, ki so pri njih najbolj zadolženi. Zato bomo davkoplačevalci nov slovenski solidarizem kazali tako, da bomo zanje odplačevali drag dolg, ne da bi od tega kaj dobili v zameno.