Anton in Josipina

(Foto: Matej Povše)

Zakaj prav to leto? Morda zato, ker se je lani za okus RKC malo preveč govorilo o Trubarju in je zdaj treba (s pomočjo mariborskega lobija v Ljubljani) zadeve uravnovesiti? Ali morda zato, ker Anton M. Slomšek še vedno ni polnopravni svetnik, ampak le blaženi, in je treba njegovo svetost s pomočjo državnih financ in "dobrosrčnega" Pahorja malce razplamteti, da bo obrodila manjkajoče čudeže? Neuradno krožijo tudi takšne razlage. Uradno velja, da si Slomšek zasluži nacionalno priznanje zato, ker je pred 150 leti prenesel škofijski sedež iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor in s tem začrtal severne meje slovenstva. Kaj si je ta konservativni škof mislil o šolanju žensk, njihovi vlogi v družbi ali o pravicah človeka nasploh - te je štel za produkte "kvarnih" tujih vplivov - doslej ni zanimalo nikogar.

Slomšku sicer ne gre odrekati zaslug. Zaradi svojega prosvetnega, publicističnega, pesniškega in narodnobuditeljskega dela je pomembna zgodovinska osebnost. Zlasti s prizadevanji za ustanovitev Mohorjeve družbe je po svoje celo prispeval k emancipaciji žensk, dejstvo pa je, da "ženskega vprašanja" - v nasprotju z nekaterimi, sicer redkimi prosvetljenimi sodobniki - ni zaznaval. Kar zadeva odnos do žensk, ni bil pač ne boljši ne slabši od svojega okolja; kar so konservativci idejno utemeljevali, so liberalci živeli. Ženske, katerih "mogočno orožje" so bile, kot je učil, le prošnje, solze in molitve, so si zato morale pravico do ukvarjanja s stvarmi, ki niso zadevale otrok, doma ali moža, v času Slomška in po njem izboriti same. Najhujše so bile ideološke ovire. Škof Mahnič se je sicer rodil pol stoletja za Slomškom, a tudi zanj je žensko odlikovalo "milo, plemenito srce", moške pa "viša razumnost in bistrost". Zaradi tovrstnih protiženskih mitov, ki so jih s posebno ljubeznijo gojili zlasti v RKC, je bilo tudi ob koncu 19. stoletja še vedno nepredstavljivo, da bi se ženske lahko šolale na univerzi. V tej luči je razglasitev "Slomškovega leta" zaušnica ženskam. Skrb zbuja zlasti "večna" neobčutljivost vladajočih elit do mizogenih elementov nacionalnih mitologij, ki se zato uspešno vgrajujejo v ideologije današnjosti. Te mitologije morda ne ustavljajo, zagotovo pa zavirajo hitrejše reševanje "ženskih" vprašanj - od ogroženosti žensk zaradi "domačega" nasilja do politične podreprezentiranosti in nadpovprečne maternalne umrljivosti.

Izbiranje osebnosti, ki jim gre posvetiti leto, je pomembna simbolna dejavnost. Na ravni države sintetizira skupne vrednote. Takšne osebnosti morajo zato povezovati, izbrati pa jih je treba med ljudmi širokih obzorij, ki so s svojimi vrednotami in dejanji bistveno presegali svoj čas. Takšen je bil, denimo, evropski intelektualec Trubar, ki je tristo let pred Slomškom (!) v Cerkovni ordnungi zahteval, da v šolo hodijo "bogati in revni, mestni in vaški, deklice in dečki". In še na nekaj velja opozoriti: slovensko zgodovino so v skladu z možnostmi soustvarjale tudi velike ženske. Josipina Turnograjska, na primer, tista gospa, ki se je v času, ko so lahko šle v šolo le redke deklice, med drugim naučila treh tujih jezikov, enega sama, napisala 37 povesti in leta 1854, pri enaindvajsetih - umrla pri porodu.

Stopetdesetletnica njene smrti je minila skoraj neopaženo.