Šele potem lahko gradimo vrednote, katerih sestavni del je spoštovanje izkušenj in modrosti tretje generacije.
Marginalizacija starejših in njihova diskriminacija, žal, še vedno vodita v radikalno družbeno razvrednotenje starosti. Starost se na podlagi takega družbenega mišljenja razvrednoti in tabuizira v nekaj manjvrednega, nezaželenega in obrobnega. Začarani krog večkratne diskriminacije starejših se začenja z izstopom iz njihovega poklicno aktivnega življenjskega obdobja, katerega meje so družbeno določene. Postanejo "upokojenci" in se kot taki znajdejo na obrobju družbe, ki nanje naveže stereotipno tudi navidezno odvisnost, nekoristnost in nemoč starejših ljudi ter jo obenem stopnjuje do te mere, da starejše in upokojence izrine na rob družbe in jih s tem diskriminira.
Priče smo celo posthumni diskriminaciji starejših. V vsakodnevni Delovi rubriki Pogrebi je pri starejših umrlih naveden poklic "upokojenec". Navidezno majhno diskriminacijo bi Delo lahko v dogovoru s Komunalnim podjetjem Žale hitro odpravilo z navedbo poklica umrlega ali opustitvijo navedbe poklica vseh umrlih in le navedbo starosti (kot je na primer v časopisu Dnevnik).
"Bržkone je upokojenski izraz tudi nekakšna družbeno sprejemljiva skovanka. Naj bo, a nikoli ne bom pristal na to, da se za njo samodejno skrivajo onemoglost, nedejavnost, hiranje in žalsko odštevanje…" piše v svoji kolumni Mitja Meršol v letošnji prvi številki Vzajemnosti.
Beseda "upokojenec" ima v slovenščini negativno konotacijo. Zakaj naj bi s pokojnino kar čez noč postal upokojensko onemogel in star? Še vedno sem (govorim tudi zase) dejaven na poklicnem in drugih področjih. Čeprav nisem več "plačanec", temveč "upokojenec", nisem izgubil svojega poklica!
