Prognoza

Kaj se bo dogajalo s kulturo? Kultura seveda ne bo kak idiličen otok sredi razburkanega morja. Nasprotno. Prvič po osamosvojitvi se lahko znajde v resnih škripcih. V nasprotju z drugimi postkomunističnimi državami smo uspeli tudi po demokratizacijskem prelomu ohraniti javno kulturno infrastrukturo s teatri, muzeji, operama, galerijami, knjižnicami in drugimi javnimi institucijami. Na vzhodu se je veliko sesulo, denarja je preprosto zmanjkalo. Te države so se v veliki meri prestrukturirale, zgradile so novo infrastrukturo in nas v ambicioznosti zlagoma dohitevajo, če ne že prehitevajo. Naša kulturna realnost je na videz minevala manj turbulentno. Toda tudi mi plačujemo ceno, ki utegne ob neugodnem valu postati zelo visoka. Po inerciji smo vzdrževali javni sektor, kar je ob realnem zmanjševanju vreče za kulturo rezultiralo v vse večjem deležu proračuna, ki ga porabimo za javno mrežo - zdaj zaseda že sedemdeset odstotkov sredstev za kulturo. S tem postaja nevladni sektor, ki marsikdaj prinaša svežino in nove horizonte, še bolj marginaliziran. Prav tako tudi zato nismo bili sposobni dosegati ustrezne ravni investiranja v objekte in opremo. Veliko vprašanje je, kaj se bo dogajalo s proračunom za kulturo, saj se bodo vsi resorji besno borili za svoj kos pogače in vsak bo igral na svojo legitimiteto. Po kuloarjih se govori, da prihodnje leto ne bo običajnega rebalansa proračunskih sredstev za kulturo. Podobno se zastavlja vprašanje, kaj se bo srednjeročno dogajalo s kulturnim tolarjem.

Vsi subjekti na polju kulture se bodo prej ali slej znašli v dodatnih težavah pri krpanju svojih finančnih načrtov tudi zaradi okoliščin na trgu. Res je, da je slovenska kultura zaradi majhnega trga v veliki meri vezana na državno podporo. Kljub temu ne smemo zanemarjati pomena sredstev, pridobljenih na trgu. Že zdaj je jasno, da bo prihodnje leto sponzorskih sredstev manj, firme postavljajo svoje načrte vsaj za četrtino nižje kot letos. Ko govorimo o družbeni odgovornosti gospodarskih družb na polju kulture, bi se morali zavedati, da sponzorska in donatorska sredstva v prvi vrsti nižajo cene za konzumente umetniške produkcije, s tem pa soomogočajo njeno večjo dostopnost. Če se bo ta segment proračunov kulturnih institucij krčil, bodo cene vstopnic in knjig nujno višje - druga črna možnost so še bolj mizerni honorarji -, s tem pa bo upad prodaje še večji, kot bi bil že sicer. Ob vsem skupaj ne smemo pozabiti, da predstavljajo predvsem za nevladni sektor pomemben vir evropska sredstva. Ta res predstavljajo zanemarljiv odstotek evropskega proračuna, a to še ne pomeni, da ne bodo na udaru.

Vsi parametri, ki definirajo financiranje slovenske kulturne produkcije, se bodo zelo verjetno že v kratkem znašli v negativnem trendu. Propadejo ali splahnijo lahko tako javne kot zasebne institucije. Kulturna politika se bo tako v tem mandatu soočila z največjimi težavami doslej, s tem pa tudi z največjo odgovornostjo. Najprej bo morala vsaj ohraniti raven javnega financiranja. To pa še zdaleč ni vse. Ministrica je smelo napovedala reformo javnega sektorja. Ta tema se sicer vleče že dolgo, a doslej jo je kulturna politika še zmogla obravnavati bolj kot priložnostno retorično figuro. Okoliščine so nekako še dopuščale relativno mirno plutje, čeprav so se v resnici razmere za delo za umetnike ves čas slabšale. Tako smo zaradi nekakšnega strahu pred socialnim revoltom v javnem sektorju zamudili priložnost, da bi posodobitev javne mreže izvedli v manj bolečih časih. Zdaj je reforma nujnost, saj bi strukturna inercija najverjetneje pripeljala do zloma. Ob posodobitvi javnega sektorja nikakor ne smemo razmišljati zgolj o racionalizaciji porabe, ampak v prvi vrsti o zagotavljanju razmer za še bolj kakovostno produkcijo, ki je gotovo imperativ ambicioznih ljudi v javnih zavodih. Premik je mogoče doseči - ob ustrezni financiranosti - le z večjo odprtostjo sistema. Če bomo imeli pred očmi kakovost produkcije, bomo zmogli najti ustrezno strukturno vlogo tudi nevladnim institucijam in samozaposlenim. Reforma ne bo lahka naloga, zahtevala bo močno ekipo z različnimi znanji, vse od prava, ekonomije do posameznih področij umetnosti.

Večja prožnost kulturne infrastrukture bo edini možni način preživetja v kriznih časih. Ob tem pa mora vlada resno zastaviti tudi davčno politiko, ki omogoča kulturi dodatna sredstva na trgu. Končno bi morali gospodarskim subjektom ponuditi resno davčno olajšavo za vlaganja v kulturo. Državljane bi morali stimulirati h kulturni potrošnji s povrnitvijo posebne dohodninske olajšave. Napovedana je ukinitev davka na knjigo. Resno bi morali razmisliti tudi o tako imenovani irski davčni izjemi, ki pomeni neobdavčitev umetniških stvaritev. Prav tako bi ob nizu davčnih ukrepov morali zagotoviti tudi državne garancije za premostitvena posojila, ki utegnejo marsikoga zaradi vse hujših likvidnostnih težav obdržati pri življenju. Ne nazadnje bi morali še bolj intenzivno kot doslej servisirati kulturne producente pri pridobivanju evropskih sredstev ter ob tem doseči z lobiranjem na evropski ravni ugodnejša izhodišča za majhne članice.

Vsi bomo seveda budno spremljali delo nove ministrice in njene ekipe. Ob tem pa se moramo končno otresti zakoreninjene fokusacije zgolj na ministra ali ministrico. V prvi vrsti sta odgovorna za vse dobro in slabo v kulturni politiki vlada in njen predsednik.