Operacija "čefur"

To je bil svet, v katerega so se po celodnevnem krpanju asfalta, kopanju jarkov, čiščenju strug, popravljanju kanalizacij in vodovodov, po celodnevnem vihtenju lopate, mešanju betona, zamahovanju s krampi, prenašanju skal in naših žaljivkah, ki so varirale med južnjaki, šipci, čefurji, črnuharji in lenuharji, zvečer zatekli fantje z juga. Skrili so se za šank in prostor napolnili z nezgrešljivim vonjem po švicu, neopranih nogavicah, pasulju, čebuli, pivu, cenenem tobaku in posušeni spermi. Leta in leta so ob večerih v miru patosirali na Lepo Breno in Mileta Kitića, se vsak po svoje borili z domotožjem in se ravsali zaradi Hajduka, Zvezde, Partizana in Dinama. Leta in leta, dokler, hja, ni prišla nova in ambiciozna upravnica hotela in v njihov svet postavila fliperje, biljarde in prve igralne avtomate, ki so se takrat v provinci pojavili prvič. Stigmatizirana luknja je prek noči postala center življenja v mestu.

Nekaj mesecev je vse teklo normalno, kar pomeni, da smo fante z juga dosledno ignorirali, nato pa je mestna lepotička zakuhala situacijo. Dva lokalna viteza, ki ju je lepotica istočasno vlekla za nos in sta že nekaj časa javno napovedovala dvoboj za srce svoje izbranke, sta se nepričakovano znašla na isti strani: na ključni večer namreč ni prisedla ne k enemu ne k drugemu ampak je zavila na konec šanka k fantom z juga. Sledil je dramski obrat, ki je fronto iz obeh užaloščenih src v trenutku prestavil na popolnoma novo linijo: ne glede ljubezni in zaljubljenosti, ne glede na poetiko rocka ali punka, ne glede na pripadnost tej ali oni bandi, ulici ali bendu, vsa neskončno pisana in popolnoma nekompatibilna množica je v trenutku dobila skupni fokus, istega (zunanjega) sovražnika. Neskončno kompleksen in pisan svet se je v trenutku spremenil v črno bel hollywoodski film, v katerem smo takrat živeli in v katerem smo bili Slovenci dobri, pošteni, lepi in pridni fantje, ki rešujemo svet, čefurji pa lenuharski bed gaji, ki zavirajo naš razvoj in se praskajo po jajcih, namesto da bi delali.

Padel je prvi udarec in za njim vsi ostali. Pretep v kafiču je bil zaradi številčne premoči hitro končan, ampak to ni bilo dovolj za potešitev žeje po krvi: ljudje, ki se na ulici niso niti pogledali, so zadihali z istimi pljuči, spremenili so se v pravičniško, z iracionalnim besom in sovraštvom naphano množico, polno občih mest in nacionalističnih floskul. Ubežnikom so sledili po ulicah, se med potjo oborožili s koli in na konci popolnoma razbila barake ob stadionu, v katerih so fantje spali (spomin je največji prevarant: ni mi jasno, ali me ni bilo zraven zaradi mladosti ali zaradi strahopetnosti - zaradi pameti zagotovo ne, to mi je jasno). O tem se je razpisala Mladina, na pretep so se zaskrbljeno odzvali celo iz Beograda, kjer so seveda ugotovili, da gre za skrb vzbujajoče nacionalistične izpade, ki nimajo in ne morejo imeti mesta v samoupravni socialistični družbi in rušijo temelje bratstva in enotnosti…

Danes, dvajset in več let kasneje, je v obtoku popolnoma drugačen diskurz, živimo v drugem političnem sistemu, v drugi državi in povezani smo v druge meddržavne integracije. Vozimo dražje avte po boljših cestah, imamo višji BDP, višjo gospodarsko rast in nižjo inflacijo, imamo boljše opremljena stanovanja in nasploh smo iz dneva v dan vse boljši, vse pametnejši in vse bolj civilizirani. Le čefurji še vedno grebejo po naših gradbiščih, kanalizacijah in jarkih, še vedno deset ur na dan, še vedno brez pogodb, brez zavarovanj, in še vedno ždijo po teh svojih kafičih. Ja, vse je drugače, vse je boljše, le čefurji so še vedno tam, kjer so bili, isti kot vedno in povsod.

In nič ne pomaga. Čeprav smo ves čas intenzivno delali na čiščenju naše drage Slovenije. Konec koncev smo v same temelje in genezo države vpisali vrhunski nateg, rop stoletja: to seveda niso izpraznjeni trezorji v SKB ali tajkunski krediti, ampak afera Ljubljanska banka. Eleganca, s katero smo težko privarčevan drobiž, ki so ga naivneži na jugu leta in leta nalagali v našo banko, da bi se na stara leta zapeljali do sorodnikov na rojstni dan v zmajanem fiatu iz druge roke, je res neverjetna in vredna vseh časti. Tudi nadaljevali smo konsistentno (in to pod levimi vladami, v katerih so prevladovali pankerji v srednjih letih, ki so sezuli bulerje in se zvrnili v meščanske fotelje): tiste, ki niso razumeli sporočila in so kljub temu še vedno silili prek Kolpe oziroma, če obrnemo perspektivo, ki se niso hoteli odseliti iz naše lepe male ljubke Slovenije, ker niso izkazovali naši trobojnici presežnega patriotizma, smo elegantno izbrisali iz vseh imenikov. In do danes nismo popustili niti za milimeter. Svaka čast.

Ampak prav v teh dneh, ko bi že lahko pričakovali, da smo blizu "končne rešitve", na vseh koncih vznikajo novi problemi. Tako so se izbrisanim nenadoma pridružili še "nevidni". Nova kategorija iz polja slepih peg, ki hoče nenadoma postati opazna. Veste kdo so to? To so prav ti čefurji, ki smo jih pustili, da še vedno kot pred dvajsetimi in več leti delajo po deset ur in več v naših jarkih, na naših (avto)cestah, v naših kanalizacijah in na naših gradbenih kompleksih, še vedno za drobiž. Oni po dvajsetih in več letih nenadoma hočejo nekakšne pogodbe, zavarovanja in normalne, kot pravijo, človeške delovne pogoje. Dvajset in več let jim dajemo delo, jih gostimo, opozarjamo in vzgajamo, oni pa nič. Tako so neodzivni in nedovzetni za naše civilizacijski nivo, da smo bili v Vegradu prisiljeni pripeti na barake (glede na tiste v Idriji gre nedvomno za novo generacijo barak) razglas, da naj "svoje kulture in obnašanja /…/ ne poskušajo uveljavljati tudi tukaj /…./ v Ljubljani, ki je glavno mesto Republike Slovenije, ki je članica Evropske unije. Tu veljajo zakoni in pravila, ki so na višjem nivoju." Seveda ne bo zaleglo.

Predvsem pa tudi to še ni konec zgodbe. "Oni" kar ne nehajo s to džamijo in hočejo kar 40 metrski minaret. Sredi Ljubljane! Nedvomno se bomo borili do zadnjega diha in do zadnje kaplje krvi za pravico, za našo čisto Slovenijo. Bog živi Plemenitega in plemeniti rod, ki ga voli! Bog živi Jarca in čredo jarcev, ki ga volijo! Bog živi naše medije, ki Plemenite in Jarce vabijo v studie, da povedo Slovencem svoje globoko patriotske, svoje nadčiste misli! Bog živi branike čistega slovenstva vse nas! Bog živi vse Slovence!