EU mora v Bosni narediti korak naprej od daytona

Obenem je to tudi čas za razmislek o miru in varnosti, ki ju imamo danes za sama po sebi umevna. Iz pepela vojne je namreč zrasla doba sodelovanja, ki mu v preteklosti ni primere. Evropska unija je dala šestdeset let miru in blagostanja v Zahodni Evropi. Preoblikovala je postkomunistično Srednjo in Vzhodno Evropo. Še vedno pa obstaja del evropske celine – zahodni Balkan, kjer preobrazba ni končana in kjer še vedno ostajajo precejšnji izzivi. Evropska unija je najboljši odgovor nanje.

V ponedeljek sem bil v Sarajevu, mestu, ki je neizbrisno povezano z vojno v Evropi. Ni bilo namreč samo prizorišče atentata na nadvojvodo Franca Ferdinanda leta 1914, ki je bil povod za prvo svetovno vojno, temveč je na začetku 90. let minulega stoletja preživelo tudi najdaljše obdobje obleganja v sodobni zgodovini.

Mesto danes še vedno kaže brazgotine vojne. Številne zgradbe so posejane z luknjami od granat. Toda obnova je bila uspešna. Večino škode so odstranili. Stari parlament, ki je bil uničen v minometnem napadu, so zgradili na novo. Trgovine in lokali so spet v polnem razcvetu, mesto je dobilo nazaj svojega duha in dinamičnost.

Kljub temu se pod površino skrivajo precejšnji problemi. Politični diskurz v državi je obtičal na točki iz 90. letih preteklega stoletja. Odnosi med obema vodilnima politikoma - voditeljem bosanskih Srbov Miloradom Dodikom in veteranskim bosanskim politikom Harisom Silajdžićem - so strupeni. Vsak izmed njiju na svoj način izpodbija daytonski sporazum, s katerim je bila leta 1995 končana vojna in ki je od tedaj pomenil temelj za mir. Govori se o približevanju EU, vendar realnost kaže, da so reforme obtičale na mrtvi točki, vse večjo razdeljenost in - če temu vprašanju ne bomo namenjali pozornosti - rastoče tveganje nestabilnosti.

V zadnjih petnajstih letih je bila mednarodna navzočnost v Bosni in Hercegovini precejšnja. V državi so bile tako nameščene mednarodne vojaške sile, visoki predstavnik pa je imel znatna pooblastila glede odstavljanja politikov in spreminjanja zakonodaje, ki bi lahko ogrozila izvajanje daytonskega mirovnega sporazuma. Bosna je danes neodvisna in suverena država, če pa naj bi se razvila v državo v pravem pomenu besede in se postavila na lastne noge, se bomo tem pooblastilom morali nekega dne odpovedati.

Preden pa se to zgodi, moramo biti gotovi glede prihodnosti te države. Zato je mednarodna skupnost postavila nedvoumne pogoje, ki jih morajo bosanski voditelji izpolniti, med njimi zagotovitev stabilnega političnega in varnostnega položaja, temelječega na polnem spoštovanju daytonskega sporazuma. Pomembno je, da pri teh pogojih tudi vztrajamo.

EU pa more in mora v Bosni storiti še več. Prav zato sva septembra skupaj s češkim zunanjim ministrom Karlom Schwarzenbergom evropskim kolegom pisala o Bosni in zaradi tega so zunanji in obrambni ministri EU v ponedeljek v Bruslju razpravljali o tej državi. Ker je EU sedaj poglavitni akter v Bosni. Tam imamo 2000 vojakov in policijsko misijo, posebnega predstavnika na visoki ravni in 80 milijonov evrov na leto, ki so namenjeni razvoju. Imamo pa tudi največjo nagrado - ponujamo polno članstvo v EU, če Bosna izpolni potrebne pogoje.

To je velika razlika v primerjavi z začetkom 90. let prejšnjega stoletja, ko je EU stala ob strani, Bosna pa med tem tonila v kaos in prelivanje krvi. Tedaj nismo imeli jasne strategije o tem, kako končati vojskovanje, in smo omahovali glede uporabe sile. To je bilo eno izmed najtemnejših poglavij v vsej evropski zgodovini. "Nikoli več," smo dejali v devetdesetih letih, in resno mislimo. To je za EU kot silo, zavezano miru in stabilnosti, pomemben preizkus.

Kaj moramo torej storiti sedaj?

Prvič, avtoriteto EU moramo uporabiti za preprečitev slehernega koraka, ki bi utegnil Bosno destabilizirati. EU je namreč edinstvena v tem, da razpolaga s širokim spektrom gospodarskih, razvojnih, političnih in vojaških orodij, s katerimi se lahko zoperstavlja grožnjam miru in varnosti. Pri njihovi uporabi v Bosni moramo biti pogumnejši. To pomeni, da moramo podpreti pobude posebnega predstavnika EU pri izbiri vseh instrumentov, glede katerih ta meni, da so primerni za oživljanje približevanja Bosne EU in za zagotavljanje nadaljnje stabilnosti v državi.

Drugič moramo biti v prizadevanjih, ki obete za članstvo v EU predstavljajo kot motivacijo za politične in gospodarske reforme, bolj proaktivni. Osemdeset odstotkov Bošnjakov pravi, da si želijo v Evropsko unijo, vendar bo pristopni proces od bosanskih politikov terjal popuščanje in premoščanje etničnih razdelitev. Morda bi se morala EU glede vprašanj, kako naprej, kje so neuspehi in kdo je zanje kriv, intenzivneje kot z drugimi državami ukvarjati z Bosno.

Tretjič, Bosna potrebuje ustavno reformo. Sedanje ureditve z neštetimi etničnimi zavorami in ravnovesji pa tudi veti so bile oblikovane z namenom končati vojno. Temu namenu so dobro služile. Vendar so preokorne za sodobno, delujočo državo - Bosna namreč danes samo za oskrbovanje vladnega sistema potroši skoraj četrtino skupnega BDP. Če sprememb ne bo, se Bosna ne bo mogla niti sporazumeti o reformah, potrebnih za vključitev v EU, niti jih izvajati. Ker je to vprašanje vsekakor nabito z etničnimi napetostmi, bo najverjetneje potreben postopen in skrajno previden proces. Vendar bosta morali tako EU kot ZDA ponuditi Bošnjakom podporo in spodbudo za to, da se bodo reform sploh lotili.

Ljudje že dolga stoletja gledajo na Balkan kot na območje, ki ga obvladujejo razkoli in konflikti. Počasi in mukoma pa se z mnogimi žrtvami in kompromisi vendarle bliža nova prihodnost. To je evropska prihodnost, kjer se konflikti umikajo trgovini, moč orožja skupnemu oblikovanju zakonodaje, nacionalistično rivalstvo pa medvladnemu sodelovanju. To je prihodnost, ki si jo ljudje v Bosni še kako zaslužijo.