Slovenija je, tako kot je že napovedala sredi prejšnjega meseca, ustavila odpiranje petih novih poglavij v pogajanjih Evropske unije s Hrvaško. Ljubljana je ugotovila, da se del zajetne dokumentacije, s katero Hrvaška dokazuje, da je svoje pravne akte in zahtevane reforme prilagodila standardom EU, sklicuje tudi na zakone, ki vsebujejo zemljevide, v katerih je morska meja med državama zarisana v nasprotju z brionskim dogovorom, da se bosta državi izogibali incidentom in prejudiciranju meje iz leta 1991. A ne gre za nič novega. Hrvaška je namreč že imela dve učni uri o tem, da pravil igre, ko gre za odnose z EU, ne more kršiti, pa čeprav morda v nekem trenutku niso pravična.

Prva je bila v primeru generala Gotovine. Dokler ni bil ujet, so v Bruslju držali nogo na stopalki pogajalskih zavor, pa čeprav je haaška tožilka Del Pontejeva zmotno zatrjevala, da je Gotovina na Hrvaškem. Drugo učno uro je imela Hrvaška v začetku leta, ko je, če je želela nadaljevati pogajalski proces, morala spremeniti sporni zakon o ekološko-ribolovni coni. Do zadnjega diha je bila prepričana, da "avtogoli" ne štejejo, in je kot "brezvezen in pravno ničen papir" ocenjevala tudi s hrvaške strani podpisan zapisnik sestanka, na katerem se je (s figo v žepu?) strinjala, da ERC ne bo veljala za članice EU. Bruselj je takšen "avtogol" priznal, Hrvaška pa se je jezila predvsem na Slovenijo. Prepričana, da bo ob stališču EU, da naj problem meje ne vpliva na pristopna pogajanja, Slovenija otrpnila in se uklonila Bruslju, ni umaknila spornih zemljevidov in doživela tretjo učno uro. Slovenija ima pravico nasprotovati pogajanjem, če oceni, da vsebina ogroža državne interese, in meja to je. Z bruseljskega piedestala je morda smešno videti jeza zaradi zemljevida načrta razvoja hrvaških železnic, v katerem je vrisana celo sredinska morska meja v Piranskem zalivu, toda "spravljivo" mižanje Slovenije na eno oko ob takšni "malenkosti" bi v postopku iskanja rešitve na enem od sodišč lahko razumeli tudi kot pristajanje na hrvaško videnje meje. To bi bilo s strani Slovenije neodgovorno. Na robu znanstvene fantastike bi namreč bilo, če vsaj Hrvaška ne bi tega tako tolmačila. Tako kot bi upravičeno vsaj kot provokacijo ocenila objavo dokumenta o avtocestnem križu z zemljevidom Slovenije, ki sega do Kvarnerskih otokov. V valu obtožb na račun odhajajoče vlade, da gre za "pobalinstvo", ki si ga ne bi privoščila, če bi zmagala na volitvah, ali za maščevanje mandatarju Pahorju, ki se bo moral ukvarjati z neprijetno dediščino, je bilo končno slišati tudi glas razuma. Vodja saborskega odbora za evropske integracije Neven Mimica je dejal, da bo Hrvaška morala razmisliti o tem, da iz dokumentov umakne sporne zemljevide.

Sicer pa je Hrvaška za svoje morebitno zamujanje pri vstopu v EU lahko nič manj jezna na Irsko, ki je z referendumskim ne lizbonski pogodbi zapletla in verjetno preložila širjenje EU. Še najbolj pa mora biti jezna nase, kajti težav s trošarinami na tobak, problemov ladjedelnic, zamud pri reformi pravosodja in težav z organiziranim kriminalom, zaradi česar je vstop v EU bolj oddaljen, kot si želi Zagreb, nista zakuhala Slovenija in dr. Rupel. Največji njen problem pa je, da se iz dosedanjih učnih ur doslej ni ničesar naučila in bo morala spet ponoviti gradivo.