Patetično pričakovanje mojega glasu

(Foto: Luka Cjuha)

V našem, slovenskem primeru obstaja specifičen dvoglavi problem, ko gre za glasove iz tujine. Eden je v nekaterih glavah doma, ki mislijo, da vsi glasovi iz tujine prihajajo od »ta črnih«, drugi je v nekaterih glavah v tujini, ki mislijo, da se morajo od daleč še vedno bojevati s »ta rdečimi«.
Če bi sodili po tem, koliko britanskih izseljencev voli, bi mislili, da so jim volitve zadnja skrb. Po svetu jih je 5,5 milijona. Za zadnje parlamentarne volitve (leta 2005) se jih je registriralo – čeprav je registracija, zahvaljujoč vsemogočnemu internetu, postala razmeroma enostavna – manj kot 20.000 oziroma več kot polovica manj, kot je volilnih listov odšlo v tujino iz Slovenije. Nenadoma, ker se na naslednjih volitvah obeta tesen izid, se veliko več govori o glasovih izseljencev, ki veliko bolj zanimajo opozicijske konservativce kot vladajoče laburiste. Zakaj? Zato, ker večina izseljencev, ki voli, voli konservativce. Ne zaradi ideološke opredelitve, ampak zato, ker so večinoma upokojenci, ki v sončne tuje kraje prejemajo pokojnino z deževnega Otoka, konservativci pa so tradicionalno stranka nižjih davkov. Konservativci pričakujejo, da bi lahko iz tujine dobili do milijon glasov. Ne gre torej za to, kaj lahko stranke naredijo za izseljence, ampak kaj lahko ti naredijo zanje. Patetično!

Volilna pravica je univerzalna pravica in ena najpomembnejših demokratičnih pravic in vsak glas je pomemben. Tudi neoddan! Stranke in njihovi voditelji bi morali veliko več časa in energije posvetiti vprašanju, zakaj 39 odstotkov (v Britaniji) in 36 odstotkov (v Sloveniji) »domačih« volilcev na zadnjih volitvah ni izkoristilo te svoje pravice, kot pa patetičnemu pričakovanju in upanju (v Sloveniji), da glasovi iz tujine bodo ali ne bodo odločali o zmagovalcu.

Problem glasov iz tujine je tudi individualno glasovanje po pošti. Ne samo zato, ker lahko pošta predolgo potuje, se izgubi ali pride na napačen naslov, ampak tudi in predvsem zato, ker lahko volilni list pride v napačne roke. Celo v Britaniji, državi z zelo dolgo demokratično tradicijo – pri poštnem glasovanju – odkrivajo veliko goljufij, kraj in prodaj glasov.

Najbolj razumno bi bilo, da bi se izseljenci odločali predvsem po tem, kaj zanje naredi vlada v domovini ali kaj jim ponuja opozicija. Zato hvalim idejo britanskega izseljenca v Franciji, ki predlaga, da bi izseljenci volili svoje poslance v parlamentu. Idejo je gotovo dobil pri Francozih, ki največ naredijo za izseljence. Njihove interese v domovini zastopa Svet za Francoze na tujem (CSFE). CSFE ima 150 članov, ki jih izvoli 1,9 milijona Francozov na tujem. Svet izvoli dvanajst članov 321-članskega senatnega doma francoskega parlamenta. Francoski zunanji minister imenuje tudi dvajset svetovalcev, ki pomagajo CSFE.