Že ko je Kitajska pred sedmimi leti dobila organizacijo iger, je bilo jasno, da bo to tekmovanje superlativov in presežnikov, predvsem na organizacijski ravni. In potem ko je včeraj padel zastor v Pekingu, so se verjetno začeli glavoboli prirediteljev v Londonu. Standarde, ki jih je na skoraj vseh ravneh postavila Kitajska, bo čez štiri leta (in tudi kasneje) težko doseči, kaj šele preseči. Tega se dobro zavedajo tudi Londončani, zato se ne bodo spustili v boj s kitajsko zapuščino. Ker je tudi njim jasno, da imajo premajhno »nogo«, da bi obuli kitajske olimpijske čevlje, so raje obrnili ploščo. »Pekinške igre so zadnje v tako velikem obsegu. Napačno je mišljenje, da se vsake naslednje igre priredijo po vzoru prejšnjih. Vsake igre so drugačne in posebne. Mi na OI nikoli nismo gledali le kot na 17 dni spektakla, ampak bi radi, da bi imele igre v Londonu trajno zapuščino,« ocenjuje Sebastian Coe, nekdanji dvakratni olimpijski prvak v atletiki in sedanji šef organizacijskega odbora OI 2012.

Strah londonskih prirediteljev je upravičen, kajti ponovitev Pekinga je misija nemogoče. Kljub manjšim spodrsljajem (prazni sedeži na nekaterih prizoriščih, pomanjkanje znanja tujih jezikov...) in občasno nezanesljivi informacijski tehnologiji (predvsem internet; v štirih letih imajo Londončani odlično priložnost, da na tem področju naredijo velik korak naprej) je fantastična pekinška organizacija breme, ki bo pretežko za londonska ramena. Jasno je, da se je Kitajska želela z OI prikazati svetu kot odprta in demokratična družba ter tekmovanje izkoristiti predvsem za (samo)promocijo in »lepo polikan obraz«, kar ji je vsaj navzven skoraj v celoti uspelo. A seveda se bo Peking kmalu vrnil v staro stanje pred igrami, ki pa preostalega sveta ne bo več zanimalo: Tibet in njegova pravica bosta spet na stranskem tiru, v mestu bo zrak znova katastrofalen, človekove pravice bodo še naprej kršene, politični sistem bo deloval tako (ne)uspešno kot nekoč...

Potem ko so Kitajci s proračunom iger (43 milijard evrov!) in megalomansko izvedbo na vseh področjih potolkli vse rekorde, so v Veliki Britaniji že začeli pozivati k racionalnejšim igram ter s tem v resnici tolažiti sebe in druge. Londonski župan Boris Johnson je celo prepričan, da bodo igre leta 2012 še boljše in spektakularnejše kot letošnje, že tako drzno izjavo pa je še bolj zaostril z besedami, da bo proračun znašal največ 12 milijard evrov – več kot triinpolkrat manj kot v Pekingu! Neverjetno optimističnim (že skoraj utopičnim) napovedim se je pridružil še Paul Deighton, izvršni direktor organizacijskega odbora: »London ima veliko več možnosti, da postane vzor za organizacijo iger v prihodnosti.«

»En svet, ene sanje,« se je glasil slogan iger v Pekingu, v katerem so olimpijske sanje postale nepozabna resničnost. In verjetno hkrati nočna mora za London, ki ga čaka zahtevno delo – uresničiti svoje visokoleteče napovedi. A za to, gospodje Coe, Johnson in Deighton, bo treba takoj in krepko pljuniti v roke!