Olimpijske vojne

Vinko Ošlak. 

A drugače kakor v času antičnih olimpijad, kjer je veljala samo zmaga, že drugo mesto je bila huda sramota, si je De Coubertin za današnje igre zamislil drugačno geslo: »Najpomembnejše na olimpijskih igrah ni zmaga, ampak udeležba, kakor tudi udeležba v življenju ni zmaga, ampak prizadevanje k cilju. Ni najpomembnejše, da kaj osvojimo, ampak da se dobro bojujemo.« Tako si športno geslo, ki se je odreklo bistvenemu namenu vsakega tekmovalnega športa, iz 19. stoletja podaja roko z geslom sodobne ezoterike in novodobne globalne religioznosti (New Age): Ni pomemben cilj, pomembna je pot – pot je cilj. Povsem drugače razume smisel teka na stadionu apostol Pavel, ko pravi v 1. pismu Korinčanom: »Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli.« Božja beseda ve, da napor in tekmovanje nista sama sebi namen, kakor veruje današnji pogan, ampak sta izključno v službi cilja in njegove osvojitve. Kristjan ne teče v tri dni, samo da bi dobro tekel, kakor pridiga francoski prenovitelj olimpijad, ampak teče v polnem zavedanju svojega cilja, da namreč osvoji zmago, ki se bo tudi končala z vencem zmage, kakor se je končala vsaka zmaga na antičnih igrah, le da je ta venec večen, ker je tudi zmaga večna, medtem ko je venec na glavi grškega tekmovalca minljiv, kakor je bila minljiva njegova zmaga in kakor so minljive tudi vse današnje in bodo take tudi jutrišnje športne zmage do konca časov.

Antične igre kljub svoji osredotočenosti na zmago telesa niso bile predvsem dogodek za telo, ampak vrsta bogoslužja, prirejena v čast bogu Zevsu. Zaradi njihove bistveno poganske narave jih je rimski cesar Teodozij I. v letu 393 ukinil, Zevsov tempelj pa dal razdejati. To je bil prav isti vladar, ki je leta 380 razglasil krščanstvo za edino dovoljeno vero v cesarstvu, s čimer je odprl zapornico, da so milijoni poganov brez spreobrnitve vdrli v cerkev, ker jim je to zagotavljalo prednosti in dobre službe – privilegijev enopartijskega sistema si niso izmislili šele fašisti, nacisti in komunisti – in je to pomenilo rojstvo cesarske »konstantinovske« cerkve Rima in Bizanca, ki obstajata še danes. Dobro misleči cesar ni slutil, da se bo v njegovem na videz razpadlem cesarstvu čez 1600 let obnovila zamisel tega poganskega bogoslužja v čast božanstvom, ki so globoko pod ravnijo Zevsa in z geslom, ki ni več geslo smisla, kakor je to bilo v grški Olimpiji, ampak je geslo absurda, ki stopnjuje napor, a odvzema in razveljavlja cilj.

Božanstva modernih olimpijskih iger so namreč: nacionalni ponos, kult telesa, mamon, izražen v dolarjih ali evrih. Zamisel, da te igre utrjujejo mednarodno sodelovanje ali celo prijateljstvo in utrjujejo svetovni mir, je čista iluzija. Najbolj znan primer prav nasprotnega so bile olimpijske igre leta 1936 v Berlinu, ki sta jih Hitler in njegov propagandni stroj pod vodstvom genialnega propagandista Goebbelsa povsem uporabila za poveličevanje tretjega rajha in potrjevanje prednosti arijske rase, kar se je ob neverjetnem številu pridobljenih zmag za Nemčijo tudi zdelo potrjeno. Državam sveta, tudi tistim, ki so kmalu nato postale žrtve Hitlerjeve Nemčije, ni prišlo niti na misel, da bi te igre bojkotirale in tako vsaj zmanjšale propagandni učinek »ponemčenja« olimpijade iz leta 1936.

Danes ni nič drugače. Ves svet je priča kitajski okupaciji in vsakršnemu zatiranju Tibeta, enako tudi ciničnemu zavračanju zahtev po spoštovanju vsaj minimalnih državljanskih pravic v tej državi. Sistematičnega preganjanja kristjanov, predvsem tistih, ki se upravičeno tako imenujejo, ker so na osnovi Božje besede rojeni na novo, svet v glavnem niti ni pripravljen opaziti, to mu je premalo spektakularna tema. In vendar so poromali v Peking ne samo tekmovalci in njihovi trgovci z »belim blagom«, ampak tudi državniki, tudi taki, ki sicer hočejo ustvariti vtis, da močno nasprotujejo kitajskemu militarističnemu in diktatorskemu sistemu. Če si kot nepridiprav tako majhen in gospodarsko nepomemben, kakor denimo Srbija, lahko dobiš na glavo tudi kako bombo – če pa si tako zanimiv trgovski partner in tako sočen pašnik svetovnega kapitala, kakor je to Kitajska, potem te sicer lahko zaradi vtisa verodostojnosti doleti kaka retorična zaušnica, odločilni možje sveta pa bodo vseeno počastili okupatorsko in tiransko mesto ter se priklonili moči, ki vzhaja na gospodarskem in političnem nebu kot zvezda, ki je ni pametno spregledati. Seveda z nekaj dialektične spretnosti ni težko utemeljiti stališča, da bojkot »ni prava rešitev«, ko pa do prave rešitve skoraj nikomur ni. Vsakdo hoče uporabiti priložnost zase: tekmovalci za medalje, njihovi menedžerji za svoj uspeh, državniki za nacionalno promocijo in politične pogovore, novinarske hiše za kupčijo z novicami, ki gredo dobro v prodajo.

Da je prav v času kitajske olimpijade vzplamtela nova vojna na Kavkazu, razgalja smešnost in lažnost iluzije olimpijskega miru. Tekač na tekališču sveta namreč ne teče tja, kamor teče tekač, o katerem govori apostol Pavel. Prvi skuša sebi in svetu dokazati, da je hitrejši na široki progi sveta, za katero smo opozorjeni, kam na koncu vodi. Drugi pa ne tekmuje proti drugim, ampak teče zase in za svojo rešitev, da bi pritekel na kraj resničnega miru, kot ga svet ne more dati.