Novice.Dnevnik.si Debate/Kolumne

Debate

Olimpijske vojne

Šolska učenost nam je vedela povedati, da so bile olimpijske igre v svojem prastarem začetku presledki »svetega« miru v času prihajanja in odhajanja udeležencev, ki naj bi se prvikrat zbrali v Olimpiji leta 776 pred Kristusom. Temu olimpijskemu miru so rekli ekecheiría in je bil pod neposrednim varstvom boga Zevsa. Tako je tudi pobudnik modernih olimpijskih iger baron De Coubertin, ki je svojo zamisel izpovedal v svojem govoru na pariški univerzi Sorbona v letu 1894, čeprav najprej zaskrbljen nad telesno kondicijo poražene francoske vojske, svojo zamisel oblekel v ideal mednarodnega miru.

Vinko Ošlak. 

A drugače kakor v času antičnih olimpijad, kjer je veljala samo zmaga, že drugo mesto je bila huda sramota, si je De Coubertin za današnje igre zamislil drugačno geslo: »Najpomembnejše na olimpijskih igrah ni zmaga, ampak udeležba, kakor tudi udeležba v življenju ni zmaga, ampak prizadevanje k cilju. Ni najpomembnejše, da kaj osvojimo, ampak da se dobro bojujemo.« Tako si športno geslo, ki se je odreklo bistvenemu namenu vsakega tekmovalnega športa, iz 19. stoletja podaja roko z geslom sodobne ezoterike in novodobne globalne religioznosti (New Age): Ni pomemben cilj, pomembna je pot – pot je cilj. Povsem drugače razume smisel teka na stadionu apostol Pavel, ko pravi v 1. pismu Korinčanom: »Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli.« Božja beseda ve, da napor in tekmovanje nista sama sebi namen, kakor veruje današnji pogan, ampak sta izključno v službi cilja in njegove osvojitve. Kristjan ne teče v tri dni, samo da bi dobro tekel, kakor pridiga francoski prenovitelj olimpijad, ampak teče v polnem zavedanju svojega cilja, da namreč osvoji zmago, ki se bo tudi končala z vencem zmage, kakor se je končala vsaka zmaga na antičnih igrah, le da je ta venec večen, ker je tudi zmaga večna, medtem ko je venec na glavi grškega tekmovalca minljiv, kakor je bila minljiva njegova zmaga in kakor so minljive tudi vse današnje in bodo take tudi jutrišnje športne zmage do konca časov.


Antične igre kljub svoji osredotočenosti na zmago telesa niso bile predvsem dogodek za telo, ampak vrsta bogoslužja, prirejena v čast bogu Zevsu. Zaradi njihove bistveno poganske narave jih je rimski cesar Teodozij I. v letu 393 ukinil, Zevsov tempelj pa dal razdejati. To je bil prav isti vladar, ki je leta 380 razglasil krščanstvo za edino dovoljeno vero v cesarstvu, s čimer je odprl zapornico, da so milijoni poganov brez spreobrnitve vdrli v cerkev, ker jim je to zagotavljalo prednosti in dobre službe – privilegijev enopartijskega sistema si niso izmislili šele fašisti, nacisti in komunisti – in je to pomenilo rojstvo cesarske »konstantinovske« cerkve Rima in Bizanca, ki obstajata še danes. Dobro misleči cesar ni slutil, da se bo v njegovem na videz razpadlem cesarstvu čez 1600 let obnovila zamisel tega poganskega bogoslužja v čast božanstvom, ki so globoko pod ravnijo Zevsa in z geslom, ki ni več geslo smisla, kakor je to bilo v grški Olimpiji, ampak je geslo absurda, ki stopnjuje napor, a odvzema in razveljavlja cilj.


Božanstva modernih olimpijskih iger so namreč: nacionalni ponos, kult telesa, mamon, izražen v dolarjih ali evrih. Zamisel, da te igre utrjujejo mednarodno sodelovanje ali celo prijateljstvo in utrjujejo svetovni mir, je čista iluzija. Najbolj znan primer prav nasprotnega so bile olimpijske igre leta 1936 v Berlinu, ki sta jih Hitler in njegov propagandni stroj pod vodstvom genialnega propagandista Goebbelsa povsem uporabila za poveličevanje tretjega rajha in potrjevanje prednosti arijske rase, kar se je ob neverjetnem številu pridobljenih zmag za Nemčijo tudi zdelo potrjeno. Državam sveta, tudi tistim, ki so kmalu nato postale žrtve Hitlerjeve Nemčije, ni prišlo niti na misel, da bi te igre bojkotirale in tako vsaj zmanjšale propagandni učinek »ponemčenja« olimpijade iz leta 1936.


Danes ni nič drugače. Ves svet je priča kitajski okupaciji in vsakršnemu zatiranju Tibeta, enako tudi ciničnemu zavračanju zahtev po spoštovanju vsaj minimalnih državljanskih pravic v tej državi. Sistematičnega preganjanja kristjanov, predvsem tistih, ki se upravičeno tako imenujejo, ker so na osnovi Božje besede rojeni na novo, svet v glavnem niti ni pripravljen opaziti, to mu je premalo spektakularna tema. In vendar so poromali v Peking ne samo tekmovalci in njihovi trgovci z »belim blagom«, ampak tudi državniki, tudi taki, ki sicer hočejo ustvariti vtis, da močno nasprotujejo kitajskemu militarističnemu in diktatorskemu sistemu. Če si kot nepridiprav tako majhen in gospodarsko nepomemben, kakor denimo Srbija, lahko dobiš na glavo tudi kako bombo – če pa si tako zanimiv trgovski partner in tako sočen pašnik svetovnega kapitala, kakor je to Kitajska, potem te sicer lahko zaradi vtisa verodostojnosti doleti kaka retorična zaušnica, odločilni možje sveta pa bodo vseeno počastili okupatorsko in tiransko mesto ter se priklonili moči, ki vzhaja na gospodarskem in političnem nebu kot zvezda, ki je ni pametno spregledati. Seveda z nekaj dialektične spretnosti ni težko utemeljiti stališča, da bojkot »ni prava rešitev«, ko pa do prave rešitve skoraj nikomur ni. Vsakdo hoče uporabiti priložnost zase: tekmovalci za medalje, njihovi menedžerji za svoj uspeh, državniki za nacionalno promocijo in politične pogovore, novinarske hiše za kupčijo z novicami, ki gredo dobro v prodajo.


Da je prav v času kitajske olimpijade vzplamtela nova vojna na Kavkazu, razgalja smešnost in lažnost iluzije olimpijskega miru. Tekač na tekališču sveta namreč ne teče tja, kamor teče tekač, o katerem govori apostol Pavel. Prvi skuša sebi in svetu dokazati, da je hitrejši na široki progi sveta, za katero smo opozorjeni, kam na koncu vodi. Drugi pa ne tekmuje proti drugim, ampak teče zase in za svojo rešitev, da bi pritekel na kraj resničnega miru, kot ga svet ne more dati.


Dodaj v: Digg del.icio.us Technorati Reddit

Prijavite napako v članku »

Komentarji
  1. direndaj petek, 22.08.2008 ob 05:17

    Mitja Petkovšek je našel svoj mir tudi v pekingu :)

  2. guzdeh petek, 22.08.2008 ob 07:56

    "Zaradi njihove bistveno poganske narave jih je rimski cesar Teodozij I. v letu 393 ukinil, Zevsov tempelj pa dal razdejati"

    "Sistematičnega preganjanja kristjanov..."

    sedaj pa ne razumem: prvo je v redu, drugo je pa zlo???

  3. guzdeh petek, 22.08.2008 ob 07:57

    tipična krščanska morala

    1. Dizma petek, 22.08.2008 ob 09:48

      Citat:
      tipična krščanska morala

      Kakšna morala pa je trganje stavkov iz konteksta in podtikanje nečesa, kar ne piše?

  4. Kajpavem petek, 22.08.2008 ob 09:01

    No, pa imamo jedrnato študijo, kako se dobre ideje posameznikov sfižijo koj po tistem, ko se bog denarja vplete v ideologijo. Bravo, g.Vinko

  5. tropin petek, 22.08.2008 ob 10:07

    Ni čisto jasno, kaj je mislil gospod Vinko ali je bil Teodozij I. dobro misleč, ker je razdejal Zevsov tempelj, ali za to ker je krščanstvo razglasil za državno vero.
    Kamorkoli se je vpletala religija pa naj bo s pomočjo Abrahamovega boga ali katerega drugega od tisočev bogov, se je življenje za večino ljudi zapletalo. Večinoma se je dobro obnesla edino za vsesortne prodajalce vere ali religije če smo natančni.

    1. Dizma petek, 22.08.2008 ob 10:20

      "To je bil prav isti vladar, ki je leta 380 razglasil krščanstvo za edino dovoljeno vero v cesarstvu, s čimer je odprl zapornico, da so milijoni poganov brez spreobrnitve vdrli v cerkev, ker jim je to zagotavljalo prednosti in dobre službe – privilegijev enopartijskega sistema si niso izmislili šele fašisti, nacisti in komunisti – in je to pomenilo rojstvo cesarske »konstantinovske« cerkve Rima in Bizanca, ki obstajata še danes. Dobro misleči cesar ni slutil, da se bo v njegovem na videz razpadlem cesarstvu" etc.
      Priznam, da bi bilo iz besedne zveze "dobro misleči cesar" možno tudi sklepanje, da Ošlak zagovarja Teodozijevo ravnanje. Ampak to demantira njegova trditev glede tega, kdo je pravzaprav izumil enopartijski sistem - cesarska cerkev, ki je uživala vse privilegije. Tega Ošlak nikjer ne zagovarja. "Dobro mislečega cesarje" razumem v smislu, da je vsaka pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni, kot pravi nek izrek.

  6. emideluks petek, 22.08.2008 ob 15:31

    Olimpijske igre seveda lahko jemljemo tudi kot politični dogodek, vendar to še zdaleč ni njihovo bistvo. Ne vem ali si gospod Ošlak kdaj ogleda kakšno olimpijsko tekmovanje, ampak če vzamemo šport kot tak, lahko v njem najdemo precej navdiha. Nič ni lepšega kot videti srečo na obrazu olimpijskega zmagovalca, ali pa veselje tistih, ki so v resnici prišli le sodelovati in ne zmagati, ob prečkanju ciljne črte. Šport kot tak je politično in versko nevtralen, kljub nasprotnim prizadevanjem nekaterih. Športnikom vseh držav je dovoljeno sodelovati na olimpijadi in zelo veliko jih poseže tudi po medaljah. Celo na omenjenih igrah leta 1936 je lahko sodeloval temnopolti Jesse Owens in na koncu je tudi postal velik športni junak s štirimi zlatimi medaljami. Zgodbe največjih olimpijonikov, tako zmagovalcev kot poražencev, so vendarle vse kaj več, kot pa nacionalni ponos, kult telesa, ali mamon, izražen v dolarjih ali evrih. Razumem sicer, da je gospod Ošlak skušal razbliniti iluzijo svetovnega olimpijskega miru, vendar sem dobil občutek, da je pozabil na to, da ta mir lahko najdemo na atletski stezi, v bazenu, na dirkališču in konec koncev celo na strelišču, kjer tekmovalci iz držav, ki med seboj veljajo za sovražne, združijo moči v doseganju skupnega cilja - olimpijske zmage. Med njimi ni sovraštva, le tekmovalnost in to je bistvena razlika. Kaj pa ima Gospod proti olimpijcem?

  7. direndaj petek, 22.08.2008 ob 15:53

    Otrokovo delo je igra.

    In ko odraste, rad gleda, če že ne more"igrati", Igro na vrhunskem nivoju.

    Dopig obstaja že 200 let in mnogo več.

    Včasih podganji strup kot sredstvo protibolečinam, danes genetika trka na velika vrata- pol konj-pol človek.

    1. direndaj petek, 22.08.2008 ob 15:56

      včasih "pravijo" so bili ljudje z živalskimi glavami, jutri pa so lahko "na štaru" živali s človeškimi glavami.
      In potem bodo mutanti, ki jih bodo zavrgli kot navadne smeti naselili spodnji svet, med napeljavami gigamesta.

    2. direndaj petek, 22.08.2008 ob 15:58

      In dobili smo nov rasizem, ko bo Grimsuh vpil: Sovražim kiklope.

  8. smorn petek, 22.08.2008 ob 17:50

    Citius, Altius, Fortius.
    In ne mi tu nekaj palamudit, da le kristijani vedo za kaj gre.

  9. Plamenko B petek, 22.08.2008 ob 19:39

    Lepi dan želim gospod Ošlak, hvala za lepo branje!

  10. hmarijan petek, 22.08.2008 ob 23:24

    Vse blj se mi zdi, da gospod Ošlak potrebuje svojo afirmacijo. izstopili ste iz velike Katoliške cerkve in se priključili neznatno opazni skupnosti Bratska skupnost, ki v religiozno političnem svetu pomeni nič. Pa tudi kot taka je ta skupnost dokaj vase zaprta in biblijsko precej nazaduje od tistega kar je učil Jezus in kasneje ap. Pavel. Gospod ošlak ni dobro, da se razumete prav v vse in prav vse oblačite v Kristusov nauk. Pred kratkim sem vam dal nasvet, da e držite evenagelija, če ste resnično nanovorojen kristjan. Zakaj prv vse kritizirate in primerjate z Hitlerjem ali s Srbijo in podobno? Zakaj ne pišete o tem, da so ljudje brez Jezusa izgubljeni za večno, da je božja ljubezen edina pot, da človek spremeni svoje življenje.Gospod Ošlak, popestrite malo vašo bratsko skupnost, posejte seme Jezusovega življenja in radosti, optimizma, navdušenja. Zakja ne navdušite ljudi z Jezusom, temveč Njegovo sveto ime uporabljate, le za svoja teološka, politična prepričanja? ker sem evangelist in rad govorim o Jezusu, me zelo motijo vaši članki, ki mešajo politiko z krščanstvom . Ko se je ap. Pavel spreobrnil, je vse tisto kar je do takrat imel za uspeh in za znaje odvrgel v smeti in govoril z preprostim ljudskim jezikom, tako da ga je lahko vsak člove krazumel in je govoril le o Jezusu. Gospod Ošlak, če ste nanovorojen človek, storite nekaj za ljudi, toda ne z visokostjo vašega govora in z kritiziranjem in vmešavanjem prav v vse zadeve predvsem pa v politioko. Svet v katerem živimo potrebuje veliko več kristusove ljubezni, kot človeškega znanja.
    Marijan H

    1. direndaj petek, 22.08.2008 ob 23:40

      prihodnost ni kopija zgodovine - zgodovina se ponavlja, a v vedno novih različicah
      Tudi fraktalna enačba "Mandelbrot" se nadaljuje v neskončnost, se ponavlja, ampak vedno z majhno razliko in v tem je čar Zemlje in Vesolja.
      In vsak človek je center vesolja, ker kje pa je Center? :)
      Jezus je le oseba, ki je bila dovolj samosvoja, da je potegnila ključne poteze potrebne za razvoj.
      Zato bi ga že enkrat lahko sneli s križa in se nehali vrteti v krogu in potem bi videli spiralo, ki raste in vas pelje v neskončnost. O, Marija pomagaj, O.K. v Nebesa, kjer imajo zlata kolesa :)

    2. Kajpavem sobota, 23.08.2008 ob 07:29

      In zakaj se ne držiš tega kar pridigaš? Nedolgo nazaj si izpadel kot dvoličneš. Se boš poboljšal?

    3. Kajpavem sobota, 23.08.2008 ob 07:32

      Citat:
      In zakaj se ne držiš tega kar pridigaš? Nedolgo nazaj si izpadel kot dvoličneš. Se boš poboljšal?

      Oprostite. Da ne bo zadrege, komentar je namenjen hmarijanu.

    4. dolhermitja ponedeljek, 25.08.2008 ob 11:52

      Citat:
      Oprostite. Da ne bo zadrege, komentar je namenjen hmarijanu.

      zdravo Kajpavem!
      "hmarijan" je pravoverna ovčica in se tako tudi obnaša. Boli ga to, da je g.Ošlak nekako "izstopil" iz uigranega mehanizma, ki se mu pravi RKC, in je v nasprotju z večino, ki ima oprane možgane, pričel ta sistem kritično predstavljati. RKC ima namreč kup posrednikov med vernikom in Bogom, od kaplana do papeža. Le-ti ovčici solijo pamet in pazijo, da nebi slučajno začela misliti s svojo glavo. G.Ošlak pa zagovarja direkten odnos vernika do boga. Seveda je za tako razmišljanje treba kaj več, kot nekajletno guljenje klopi pri verouku in ura ali kolo za birmo (to je bilo v moji mladosti, sedaj so to računalniki in skuterji). Kot vedno, bom tudi tukaj trdil, da je eden največjih grehov RKC ta, da "fila" v glave otrok nekaj, v kar sama sicer ne verjame, ji pa omogoča pridobivati bogastvo in vpliv v družbi. To ji je glavni cilj že 2000 let. Gospod Ošlak je s svojimi razmišljanji svetlobna leta pred RKC, pri duhovni odkritosti in poštenosti pa sploh ni primerjave.

Dodaj komentar

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Dnevnik.si